Z odločbo predsednika sodišča je bila tožnica s 1.12.2010 uvrščena v 50. plačni razred, v odločbi pa je bilo tudi določeno, da se ji v obdobju od 1.12.2010 do 31.12.2011 plače obračunavajo in izplačujejo glede na uvrstitev oz. določitev v skladu s 17. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-L), tj. za 46. plačni razred, začasno znižanje plače v višini 4 % osnovne plače sodnika pa se določi v času od 1.1.2011 do 31.12.2011. Na njeno pritožbo je Sodni svet z odločbo odpravil 3. točko izreka, ki se je nanašala na obračunavanje in izplačevanje plače v obdobju od 1.12.2010 do 31.12.2011. Tej odločbi je sledila odločba predsednika sodišča, s katero je bila tožnica med drugim uvrščena v 50. plačni razred in je imela od 1.12.2010 pravico do osnovne plače, ki ustreza 50. plačnemu razredu.
Prvostopenjsko sodišče je tožničinemu tožbenemu zahtevku za plačilo razlike plače za čas od decembra 2010 do decembra 2011 le delno ugodilo, in sicer tako da se upošteva vsakokratna vrednost 50. plačnega razreda in 4 % zmanjšanje osnovne plače na podlagi tretjega odstavka 9. člena ZIU. Zoper sodbo se je tožnica pritožila in zatrjevala zmotno odločitev sodišča glede zavrnitve zahteve za 4 % višjo plačo, saj naj bi bilo znižanje na podlagi ZIU neutemeljeno glede na določila Zakona o sodniški službi (ZSS).
Prvi odstavek 44. člena ZSS določa, da ima sodnik pravico do osnovne plače, ki ustreza plačnemu razredu za sodniški naziv, v katerega je imenovan, ali položaju, na katerega je imenovan. V skladu s tretjim odstavkom istega člena se sodniku plača ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ZSS; ta v 52. členu dovoljuje zmanjšanje sodniške plače le na podlagi pravnomočne sodbe disciplinskega sodišča ali odločbe pristojnega organa za čas, ko je sodnik začasno odstranjen s sodniške službe ali je zoper njega odrejen pripor. Razen v teh primerih je bilo znižanje plač z ZSS predvideno le še v 12. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodniški službi (ZSS-I), ki je določil, da se pri določanju osnovnih plač uporablja Zakon o začasnem znižanju plač funkcionarjev (ZZZPF), s katerim so bile sodniške plače v obdobju od 1.4.2009 do 1.4.2010 znižane za 4 %.
Zoper ugodilni del sodbe se je pritožila tudi tožena stranka in izpostavljala, da so funkcionarji vseh treh vej oblasti obravnavani enako tudi pri odpravi nesorazmerij v osnovnih plačah in pri uvrščanju v končne plačne razrede. 9. člen ZIU je posegel v obračun in izplačilo ter uzakonil obračun in izplačilo plač pravosodnim funkcionarjem, kot je veljal v prehodnem obdobju, določenim z ZSPJS-L. Odločitev sodišča prve stopnje naj bi po njenem mnenju v praksi pomenila, da bi imeli pravosodni funkcionarji v obdobju varčevalnih ukrepov celo višja izplačila, kot jim bodo pripadala ob dejanskem prehodu na nov plačni sistem. Ukrep naj bi bil dopusten ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS, v katerem je bilo zavzeto stališče, da so varčevalni ukrepi kot del ekonomske politike države nedvomno ustavno dopusten cilj.
Višje sodišče je v sodbi Pdp 545/2012 ugotovilo neutemeljenost pritožbe tožene stranke in delno utemeljenost pritožbe tožnice. Prvostopenjsko sodišče naj bi sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo glede zakonitosti znižanja osnovne plače. 17. člen ZSPJS-L je določil, da se ne glede na določbe 16. člena sodnikom ustavnega sodišča, generalnemu sekretarju ustavnega sodišča, sodnikom, državnim tožilcem in državnim pravobranilcem ter generalnemu sekretarju vrhovnega sodišča v obdobju od 1.7.2009 do 1.12.2010 določijo osnovne plače s plačnimi razredi, razvidnimi iz tabele 17. člena. Tako je bil za okrožnega sodnika določen plačni razred v razponu od 46. do 52. plačnega razreda. Navedena določitev plače je veljala do 1.12.2010, od takrat pa bi morala veljati določba 16. člena ZSPJS-L, po kateri bi bili sodniki uvrščeni v končne plačne razrede. Glede na odločbe predsednika sodišča je bila tožnica od 1.12.2010 uvrščena v 50. plačni razred. Ker je dejansko prejemala plačo za 46. plačilni razred, je za to obdobje upravičena do razlike.
Pritožbeno sodišče je obrazložilo, da ZSPJS ureja tako sistem plač v javnem sektorju, kot tudi ravnanje v primeru nezakonitosti pri določitvi plače javnim uslužbencem in funkcionarjem. Po tedanjem 3. členu ZSPJS se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ni smelo določiti plače v drugačni višini, kot je bila določena z zakonom, predpisi in drugimi akti ter kolektivnimi pogodbami, o spremembah plače, ki so posledica spremembe navedenih predpisov, pa je moral delodajalec javnega uslužbenca oz. funkcionarja pisno obvestiti in mu hkrati izročiti pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, odločbi oz. sklepu. Če je bilo določilo o plači v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS, so se uporabljale določbe navedenih predpisov, s katerimi je bila določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.
V primeru, da je funkcionar ugotovil določitev in izplačilo plače v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS, je lahko od delodajalca pisno zahteval ugotovitev nezakonitosti (3.a člen ZSPJS). Če delodajalec v roku osmih delovnih dni ni izdal obvestila, je lahko javni uslužbenec s tožbo zahteval od pristojnega sodišča ugotovitev nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo. V skladu s četrtim odstavkom 3. člena ZSPJS je bila tudi tožnici izdana odloča o znižanju osnovne plače. Ker je ta menila, da ji je plača določena nezakonito, je vložila zahtevo za ugotovitev in odpravo nezakonitosti in od predsednika sodišča zahtevala, da preveri zakonitost in pravilnost odločitve o 4 % začasnem znižanju plače. Po odločitvi Sodnega sveta o zavrnitvi pritožbe tožnice je predsednik sodišča ponovno odločil, da se tožnici v letu 2011 zmanjša plača za 4 %, tožnica pa je z dajatvenim zahtevkom zahtevala sodno varstvo pred delovnim sodiščem.
Pritožbeno sodišče je v obravnavani sodbi zavzelo stališče, da se za sodnike tretji odstavek 9. člena ZIU ne uporablja. Sporna zakonska ureditev naj bi bila v nasprotju z ZSS kot specialnim zakonom, ki v prvem odstavku 44. člena določa, da ima sodnik pravico do osnovne plače, ki ustreza plačilnemu razredu za sodniški naziv, v katerega je imenovan ali položaju, za katerega je imenovan ter da se sodniku plača v trajanju mandata ne sme znižati, razen v taksativno določenih primerih iz 52. člena ZSS. Tretji odstavek 9. člena ZIU zato ne predstavlja vsebinsko skladne celote z ureditvijo v ZSS, v primeru kolizije pa je treba uporabiti zakon, ki je ustavno skladen. ZSS v 44. členu vsebuje pomembni varovali za ohranjanje nespremenljivosti sodnikove plače kot ene od bistvenih predpostavk za neodvisno delovanje sodstva, kot ga zasleduje 125. člen Ustave RS. Takšen pristop pa narekuje tudi zgodovinska razlaga, saj je bilo pred tem znižanje plač sodnikov določeno le v 12. členu ZSS-I, ki je določil, da se pri določanju osnovnih plač sodnikov uporablja ZZZPF, s katerim so bile plače sodnikov znižane za obdobje od 1.4.2009 do 1.4.2010. Zaradi navedenih razlogov je bila presoja sodišča o zakonitem znižanju osnovne plače nepravilna.
Tudi US RS je v odločbi U-I-60/06 med drugim navedlo, da varstvo sodnikove plače pred znižanjem ni absolutno, pomeni pa, da je lahko znižanje plač sodnikov upravičeno le v res izjemnih primerih, na podlagi presoje konkretnih okoliščin v vsakem posameznem primeru. Pri tem velja, da je treba izjeme od pravila ozko, utesnjujoče razlagati.
Pritožbi tožnice je sodišče delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, tako da je tožnici brez upoštevanja 4 % zmanjšanja osnovne plače prisodilo še mesečne razlike v plači, katerih višina med strankama ni sporna.
Pripravila: Vanja NovakČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
