Zanimiv nizozemski primer obravnava vstavljanje radio streaminga na spletne strani v povezavi s kršitvijo avtorskih pravic. Dve spletni strani (Nederland.fm in Op.fm) ponujata povezave do stream-ov spletnih radijskih postaj. Na zahtevo dveh organizacij za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic je sodišče odločilo, da gre v primeru vstavljanja stream-ov za kršitev avtorskih pravic.
V zvezi z avtorskimi pravicami so pomembne tri vrste povezav, in sicer, povezave, ki vodijo do tretjih spletnih strani, ki vsebujejo zaščitene vsebine. Take povezave so načeloma dovoljene po avtorskem pravu. Druga vrsta povezav so povezave do tretjih spletnih strani, ki vsebujejo avtorsko nedovoljeno vsebino. Načeloma so tudi take povezave dovoljene, razen v določenih okoliščinah. Npr. neka nizozemska spletna stran GeenStijl je objavila povezavo do spletne strani s slikami nizozemske televizijske osebe Britt Dekker iz slikanja za Playboy, ko slike še niso bile objavljene, sodišče pa je to označilo za kršitev avtorskih pravic. Tretja vrsta povezav pa so vstavljanje (embedding) nečesa v svoje spletne strani. Prenos podatkov poteka iz tretjega serverja in podatki niso skopirani na druge serverje, predvajanje pa poteka v okviru spletne strani, ki ponuja povezavo (npr. vstavljanje Youtube video-ov v spletne strani). Pri odločitvi, ali gre v primeru vstavljanja vsebin za kršitev avtorskih pravic, so sodniki odločali, ali gre za reprodukcijo oz priobčitev javnosti. Glede reprodukcije so se hitro odločili, da v tej zadevi ne gre za to, saj dela oz datoteke ostanejo na enem serverju in se ne kopirajo na druge.
Glede priobčitve javnosti pa je zadeva drugačna. Glede na to, da so radijski prenos (stream) uporabniki (javnost) slišali, gre očitno za priobčitev javnosti. Obstaja pa vprašanje, kdo je za to odgovoren?
Ali so odgovorne radijske postaje (ki plačujejo licence) ali pa spletna stran Nederland.fm (ki ne plačuje nobenih licenc)? Sodišče je izbralo Nederland.fm, in sicer ker je spletna stran narejena tako, da se radijske postaje posluša v okviru te spletne strani. Tak načrt spletne strani omogoča priobčitev radijskih postaj javnosti, s tem pa je lastnik odgovoren za kršitev avtorskih pravic. Ta odločitev temelji na pravu EU, in sicer je sodišče uporabilo tri ključne pojme iz evropskega avtorskega prava, posredovanje, različna javnost in namen dobička.
Koncept različne javnosti je širok in zajema javnost, ki je avtor zaščitenega dela ni vzel v obzir, ko je podeljeval pravice do svojega dela tretjemu. Za sodišče EU je zgolj dejstvo, da gre za drugo spletno stran od spletnih strani radijskih postaj dovolj, da govorimo o različni javnosti. S podelitvijo pravic radijskim postajam za predvajanje avtorskih del prek stream-ov, niso bile podeljene pravice za uporabo stream-ov na tretjih spletnih straneh.
Koncept posredovanja se razlaga kot dejanje prikaza oz. predvajanja vsebine ali dela uporabnikom s posredovanjem tretje osebe. Brez posredovanja tretjega to predvajanje tej javnosti ne bi bilo mogoče.
V primeru Nederland.fm gre za posredovanje s tem, da so v okviru svoje spletne strani omogočili predvajanje radijskih stream-ov, vidi pa se tudi večina njihove spletne strani. Primeri posredovanja so še predvajanje nogometnih tekem v baru, glasbe v čakalnici pri zobozdravniku, radio in TV v hotelih, ipd. V primerjavi s primerom objave še ne objavljenih slik iz Playboy-a teh slik ne bi bilo mogoče videti brez posredovanja, medtem ko je radijske stream-e mogoče poslušati tudi brez spletne strani Nederland.fm, torej na spletnih straneh samih radijskih postaj, Nederland.fm pa je le še dodatna možnost za tako predvajanje. Vprašanje, ali to sploh je posredovanje, v določeni meri ostaja.
Koncept namena dobička pa se razlaga v smislu, če zaščiteno vsebino tretjih vključiš v svojo spletno stran in si omogočiš dobiček na podlagi teh vsebin, gre dejansko za prilastitev možnosti izkoriščanja teh vsebin. Tako lahko te vsebine tudi povezuje z oglasi ipd. Nizozemsko sodišče je potrdilo obstoj vseh kriterij, ki sestavljajo koncept priobčitve javnosti, potrdilo pa je tudi odgovornost Nederland.fm. Spletni strani so naložili, da mora v mesecu dni prenehati s predvajanjem stream-ov in prikazati seznam prihodkov, ki izvirajo iz teh predvajanj.
Okvirjanje (ena izmed vrst vključevanja) po nemškem pravu
Nemško višje deželno sodišče v Cologni je odločilo, da je nekdo, ki nudi povezavo do spletne strani tretje stranke in prikazuje vsebino te spletne strani v okviru, odgovoren za kršitve avtorske pravice na strani tretje osebe le pod določenimi pogoji.
Toženec je sodeloval v partnerskem programu s podjetjem Amazon in ponujal dostop do spletne strani Amazon preko svoje spletne strani. Prek povezave je bila vsebina amazonove spletne strani prikazana v okviru na toženčevi spletni strani. Toženec je trdil, da je bila avtorsko neupravičena vsebina uporabljena že na amazon-u (objava njegove slike brez privoljenja), prek tehnike okvirjanja (framing) pa je do nje mogoče dostopati tudi prek toženčeve spletne strani. Poleg tega pa toženec tudi po pozivu ni umaknil sporne vsebine. Nemško višje deželno sodišče je odločilo, da toženec ni kršil avtorske pravice po 19a členu nemškega zakona o avtorski pravici, ki govori o odgovornosti za priobčitev del javnosti. V nemškem pravu obstajajo tri vrste tovrstne odgovornosti, in sicer kot storilec, sostorilec ali posrednik.
Sodišče kot prvo izpostavi, da toženec ni kršil avtorske pravice, ker tehnično ni dajal vsebine na voljo javnosti, ampak je le ponudil povezavo do vsebine, ki pa se dejansko nahaja na drugi strani. Kot drugič toženec tudi ni bil sostorilec avtorskopravne kršitve, saj ni vedel za kršitev in ni imel nobenega naklepa glede kršene avtorskopravne vsebine. Za tretjo vrsto odgovornosti, kot posrednik, pa sodišču ni bilo treba odločiti. Za to vrsto odgovornosti gre v primeru, ko nekdo prispeva h kršitvi s strani tretje osebe, vendar pa nima nobenega naklepa do dejanske kršitve. Glede na nemško sodno prakso je nekdo, ki prispeva h kršitvi intelektualne pravice tretjega lahko odgovoren za bodoče kršitve iste vrste v primeru, da ni zagotovil razumnih varstvenih ali nadzornih ukrepov, potem ko je bil obveščen o določeni in ponovljivi kršitvi. Za take primere ima lastnik pravic na voljo tudi zahtevek o prepovedi delovanja in zahtevek o obveščenosti.
Sodišču torej ni bilo treba odločiti glede tega vprašanja, je pa podalo mnenje. Izpostavilo je, da toženec nima obveznosti nadzora nad povezanimi stranmi. Prav tako nima obveznosti, da popolnoma izbriše povezavo, ko je bil obveščen o morebitni kršitvi. Ima pa dolžnost, da kot partner v programu obvesti Amazon o morebitnih kršitvah in mu omogoči, da razišče zadevo in ustrezno ukrepa. V tem primeru bi bil toženec lahko kriv tega, da ni sporočil morebitne kršitve Amazonu kot partnerju v programu.
Nadaljno razjasnitev glede tega vprašanja pa pričakujemo od sodišča EU, ko bo v zadevi C-466/12 razsojalo o predhodnem vprašanju švedskega sodišča glede vprašanja, ali priobčitev dela javnosti iz 1. odstavka 3. člena Direktive 2001/29 vključuje tudi nudenje povezave do avtorsko zaščitene vsebine.
Še nekaj vprašanj, ki se tičejo pravic intelektualne lastnine na spletu
Na področju programske opreme in še posebej mobilnih naprav poteka ogromno dejavnosti v zvezi s patenti. Tako določena podjetja (patentni troli) zbirajo ogromne portfelje patentov, ki pokrivajo vse zamisljive (in celo skoraj nezamisljive) značilnosti delovanja, medtem ko sami ne izdelujejo ničesar. To pomeni, da morajo biti podjetja v tej branži posebej skrbna pri pregledu podeljenih patentov, saj so drugače lahko tožena zaradi kršitev.
Na področju avtorskih pravic je prišlo do precejšnjih razvojnih korakov. Eden prvih primerov iz ZDA, Grokster, je potrdil, da je ponujanje ali download-anje (prenašanje) kršitev avtorskih pravic. Nedavni primer Meltwater iz VB je potrdil, da zbiralci novic, ki jemljejo naslove in kratke odseke besedil iz spletnih strani časopisov, kršijo avtorske pravice.
Primer Newzbin je potrdil, da ponudniki spletnih storitev (ISP) sicer uživajo določeno imuniteto glede avtomatičnih in pasivnih dejavnosti, kamor spadajo tudi začasne kopije brez neodvisnega ekonomoskega obstoja, vendar pa so lahko odgovorni zaradi pospeševanja oz. ignoriranja ponujanja ali download-anja (imuniteta posrednika oz. conduit defense). Podjetja imajo vpeljane ukrepe kot so odstranitve vsebin, s katerimi uporabniku naložijo, da umakne sporne vsebine, če so dobili pritožbo. Na področju domen poznamo kiber skvotanje, kar pomeni, da je podjetje v slabi veri registriralo domeno z imenom, ki je enako nekemu podjetju, in te domene ne uporablja. V teh primerih je možno registracijo domene spodbijati, vendar pa načeloma tu velja načelo prvi po času, prvi po pravu.
Na področju blagovnih znamk je problem pri uporabi znamk na spletnih straneh, saj avtomatično uporabljaš znamko povsod, kamor seže tvoja spletna stran (na kogar ciljaš s spletno stranjo, kar se ocenjuje npr. prek jezikov na strani, kontaktov, valut, ipd.), kar pa lahko pomeni kršitev predpisov o registraciji blagovnih znamk. Ko nakupujemo po spletu, obstaja velika verjetnost (1/5), da kupimo ponarejeno blago. Če konkurent kupi našo znamko kot ključno besedo, ki se uporabljajo pri storitvah oglaševanja (npr. Google-ov Adword) ob spletnih iskalnikih, se vsakič, ko kdo vtipka to besedo pojavi oglas konkurenta. V primerih Louis Vuitton in Interflora se ugotavlja, da pasivna stranka (Google), ki le shranjuje besede, ni nujno odgovorna za kršitev znamke, lahko pa je konkurent, ki je znamko/besedo kupil, če njegov oglas povzroča zmedo. V primeru, da nekdo oglašuje ponaredek našega izdelka na eBay, je po odločbi ECJ lahko tudi eBay odgovoren za sokršitev, če oglas napeljuje na povezavo blaga na naš izdelek oz. znamko.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
