Pravdni stranki v obravnavani zadevi sta sklenili naročniško razmerje za naročniški paket storitev mobilne komunikacije in aneks za razširjen paket, na podlagi katerega je toženka od tožnice prejela mobilni telefon in se zavezala poleg plačevanja obveznosti iz pogodbe, da naročniškega razmerja ne bo prekinila pred potekom 24 mesecev. Z naslednjim aneksom se je zavezala za dodatnih 24 mesecev vezave, za prejemanje popusta v višini 25 % mesečne naročnine.
Po dobrih dveh letih od sklenitve naročniške pogodbe je toženka odpovedala naročniško razmerje, obveznosti iz naslova zapadle naročnine za zadnji mesec pa ni plačala v celoti, čeprav bi jih v skladu z določili splošnih pogojev morala. Eden od aneksov je v 6. točki določal, da je naročnik dolžan v primeru enostranske odpovedi naročniškega razmerja pred iztekom določenega minimalnega obdobja, plačati tudi sorazmeren delež od polnega zneska višine ugodnosti. Tožnica je dolgovani znesek od toženke zahtevala v izvršbi pred Okrajnim sodiščem, zoper katero je toženka ugovarjala, vendar je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi obdržalo v veljavi. Sodišče se je namreč opredelilo, da dolžnost plačila zneska ugodnosti v primeru predčasne odpovedi s strani naročnika predstavlja pogodbeno kazen v smislu 247. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ker je toženka kršila pogodbene obveznosti, je tožnici dolžna plačati tudi sorazmerni del ugodnosti v obliki popusta pri mesečni naročnini od prekinitve do izteka minimalnega obdobja, t.j. za 16 mesecev.
Toženka je na sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in opozarjala, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi v celoti spregledalo določila ZVPot, ker gre med pravdnima strankama za razmerje med potrošnikom in močnejšim gospodarskim subjektom. Drugi aneks k pogodbi naj bi bilo potrebno obravnavati kot tipsko pogodbo, zato je treba upoštevati tudi določbe ZVPot o splošnih pogojih pogodbe, ki jo je pripravil ponudnik mobilnih storitev vnaprej za nedoločeno število istovrstnih razmerij. Navedla je, da je poplačilo sorazmernih ugodnosti po svoji naravi pogodbena kazen, ker pri tem ne gre za nikakršno povračilo prejetih ugodnosti. Po prenehanju veljavnosti pogodbe tožnica namreč ni nudila nikakršnih ugodnosti, ki bi jih morala toženka povrniti. Opozorila je tudi, da sodišče ni presojalo ničnosti pogodbenih določil, čeprav je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjevala njihovo nepoštenost.
Višje sodišče je s sodbo in sklepom I Cp 1214/2012 v tem sporu majhne vrednosti ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena. Del odločitve sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna plačati zapadli znesek naročnine za zadnji mesec v celoti in ne le sorazmerni del, je bil posledica pravilne uporabe materialnopravnih določb naročniške pogodbe, aneksa in 9. člena OZ. Utemeljeno pa je toženka izpodbijala odločitev glede zahtevanega plačila sorazmernega zneska ugodnosti, saj je pravilno opozorila, da je treba pravno razmerje med strankama presojati tudi po specialnem predpisu ZVPot. Načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij je res uzakonjeno v 3. členu OZ, vendar jih stranke ne smejo urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Toženka je sicer s podpisom pogodbe sprejela napadeno pogodbeno določilo, vendar je pred sodiščem prve stopnje v ugovoru in pripravljalni vlogi obrazloženo navajala, da je takšna pogodbena določba nična, v skladu z 92. členom OZ pa pazi na ničnost sodišče po uradni dolžnosti.
Sodišče prve stopnje je sporno določilo obravnavalo kot veljavno, ni pa tega obrazložilo in sploh ni ugotavljalo, ali so podane okoliščine glede ničnosti nepoštenih pogojev iz 24. člena ZVPot, čeprav je toženka podala ustrezno trditveno podlago za presojo. Po 8. alineji 3. odstavka 24. člena ZVPot je pogodbena kazen v korist podjetja prepovedana, če je takšno pogodbeno določilo nepošteno v smislu 1. odstavka 24. člena ZVPot; med drugim, če ni skladno z načelom enake vrednosti storitev. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do postavljenega toženkinega ugovora o nepoštenosti pogodbenega določila, ki skladno z 2. odstavkom 23. člena ZVPot velja za ničnega. Ob neuporabi določb ZVPot je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke ugodilo in delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje.
Dejansko stanje pa je ostalo neugotovljeno tudi npr. v Cp 1283/2006, kjer je Višje sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni zatrjevala takšnih dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko uporabilo določbe ZVPot in OZ. Šele ob ustrezni trditveni podlagi (7. čl. ZPP) mora sodišče ugotavljati, ali so podane okoliščine iz ZVPot, torej ali se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene in nato, ali se šteje konkretna določba v pogodbi za nepošten pogodbeni pogoj. Ugotovitev ničnosti je torej tudi odvisna od dejstev, ki pa jih sodišče prve stopnje v tej zadevi ni ugotovilo.
Nasprotno pa je Višje sodišče v Cp 1418/2006 ugotovilo, da konkretna pogodbena kazen dejansko predstavlja protivrednost prodanega telefonskega aparata za 1 SIT ni sodišče prve stopnje ni imelo nobene zakonske osnove ne v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) in tudi ne v ZVPot, da bi to določbo pogodbe razglasilo za nično, saj v konkretnem primeru ni bilo mogoče govoriti o neenakovrednosti položaja glede pogodbenih pravic.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
