Med organizatorji angleškega in škotska nogometna prvenstva je družba Football Dataco, ki skrbi za podatke in intelektualno lastnino v zvezi s prvenstvi, zato v družbi trdijo, da imajo pravico sui generis do te baze podatkov. Prepričani so, da pridobivanje in/ali preverjanje teh podatkov zahteva znatne naložbe in da je za sestavo take baze podatkov potrebno veliko truda, vključno s strokovnim znanjem, delom, sposobnostjo ocenjevanja in/ali intelektualnim vložkom.
Na drugi strani imamo nemško družbo Sportradar, ki prek storitve Sport Live Data nudi prenose v živo, rezultate in druge statistike na internetu, ob tem seveda tudi tekme in podatke angleške nogometne lige.
Sportradar pa ima tudi spletno stran betradar.com, kjer so na voljo različne stavnice, med drugim tudi stavnici bet365 in Stan James, ki ponujata storitve v zvezi s stavami na območju Združenega kraljestva. Ob kliku na določeno storitev na betradar.com dobimo iskane podatke tudi pod napisom bet365 ali Stan James, kar pa sodišče ocenjuje, da je ciljna skupina za Sportradar tudi Združeno kraljestvo.
Družba Football Dataco in drugi so na angleškem sodišču zahtevali povračilo za škodo, ki jim je nastala, ker je ta družba kršila njihovo pravico sui generis. Sportradar pa je prerekal pristojnost angleškega sodišča. Sportradar je v Nemčiji vložil tožbo na ugotovitev, da s svojo dejavnostjo ne krši pravic intelektualne lastnine družbe Football Dataco.
Angleško sodišče se je izreklo za pristojno le v delu na ugotovitev solidarne odgovornosti družbe Sportradar, ne pa v delu na ugotovitev primarne odgovornosti družbe Sportradar. V FootBall Dataco so bili mnenja, da je Sportradar podatke iz Football Live kopiral na svoj strežnik in jih prek storitve Live Score posredovalo javnosti (v tem primeru javnosti v Združenem kraljestvu tako, da so bili podatki shranjeni v pomnilniku računalnika uporabnika in prikazani na zaslonu). Sklicujejo se na teorijo prenosa in posredovanja, po kateri dejanja niso opravljena le v državi članici, kjer so podatki (oz. od koder so bili poslani), temveč tudi v državi članici naslovnikov, torej kamor so bili podatki posredovani. Pri Sportradar pa so bili mnenja, da so bili podatki iz Football Live pridobljeni neodvisno, poleg tega pa je po teoriji emisije dejanje prenosa storjeno le v kraju izvora podatkov, tako da angleško sodišče ni pristojno.
Angleško sodišče je na tej stopnji postopka poslalo v predhodno odločanje sodišču EU naslednji dve vprašanji. Ali je dejanje pošiljanja podatkov "jemanje izvlečkov" ali "ponovna uporaba" s strani te stranke? Ali kakršnokoli dejanje jemanja izvlečkov ali ponovne uporabe s strani te stranke nastane le v državi A, le v državi B ali v obeh državah?
Sodišče EU je bazo Football Live opredelilo kot bazo podatkov po 2. odstavku 1. člena direktive, ki izpolnjuje vsebinske pogoje, tako da je varovana s pravico sui generis po 1. odstavku 7. člena direktive.
Sodišče je tudi ugotovilo, da so Football Dataco in drugi upravičeni do varstva baze podatkov ter da je družba Sportradar podatke, ki jih je pošiljala naprej, skopirala iz te baze.
Pojem "ponovna uporaba" je treba glede na pododstavek b 2. odstavka 7. člena direktive in v kontekstu cilja pravice sui generis po 7. členu direktive razlagati široko, kar pomeni da zajame vsa dejanja, ki varovano bazo ali njen del dajo na razpolago javnosti brez dovoljenja. V pomen tega pojma spada tako tudi ravnanje iz tega primera, ko uporabnik na svoj zaslon dobi podatke iz baze.
Glede drugega vprašanja pa je sodišče najprej ugotovilo, da kljub cilju direktive po približevanju zakonodaj glede pravnega varstva baz podatkov, varstvo pravice sui generis določajo nacionalne zakonodaje, ki pa zagotavljajo varstvo le na tem ozemlju, če so bila dejanja ponovne uporabe storjena v tej državi (C-523/10). Sodišče tako angleškemu sodišču predlaga, da ugotovi, ali dejanja pošiljanja spadajo v krajevno pristojnost uporabe varstva pravice sui generis po zakonodaji te države.
Sodišče opozarja tudi na 3. odstavek 5. člena Uredbe 44/2001, ki za kvazidelikte določa posebno pristojnost "sodišč kraja, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek". Na tej podlagi lahko rečemo, da lahko kraj dejanja pošiljanja, ki so kršila pravico do varstva baze, vpliva na pristojnost nacionalnega sodišča za odločanje o tožbi za priznanje primarne odgovornosti družbe Sportradar. Poleg tega 8. člen Uredbe 864/2007 določa, da se za nepogodbene obveznosti po 1. odstavku 8. člena, nastale zaradi kršitve pravice intelektualne pravice (ki ni enotna pravica intelektualne lastnine Skupnost po 2. odstavku 8. člena), uporablja "pravo države, za katero se zahteva zaščita". Kraj ponovne uporabe mora ustrezati neodvisnim merilom prava Unije (C-5/11).
Ponovna uporaba v tej zadevi je sestavljena iz zaporednih dejanj, vsaj od dajanja podatkov na spletno mesto, do prenosa teh podatkov (na zaslone uporabnikov) v druge države. Vendar pa sodišče pravi tudi, da samo dostopnost spletnega mesta s temi podatki (globalna dostopnost spletnih strani), ni dovolj za ugotovitev, da je bilo storjeno dejanje ponovne uporabe. Zgolj tehnična dostopnost do podatkov še ni ponovna uporaba na tem ozemlju, ponovna uporaba je odvisna od indicev, ki nakazujejo, da je ciljna skupina teh dejanj na tem ozemlju (C-585/08 in C-144/09). Taki indici so lahko npr. podatki na strežniku Sportradar o tekmah angleškega nogometa, pa pogodbena pravica do dostopa do strežnika za stavnice, katerih ciljna skupina je angleška javnost, pri čemer se Sportradar zaveda tega obsega svojih pogodbenic, pa tudi okoliščina, da so podatki v angleškem jeziku, ki je različen od večinskega jezika na strani družbe Sportradar ipd.
Takšna interpretacija tako onemogoča, da bi se subjekt, ki brez soglasja avtorja ponovno uporabi podatke iz njegove zaščitene baze, izognil uporabi nacionalnega prava tako, da bi postavil strežnike s podatki zunaj ciljne države (C-324/09). 7. člen direktive je torej potrebno razlagati tako, da se dejanje (ko oseba preko spletnega strežnika v državi članici A pošlje podatke, ki jih je pred tem prenesla iz baze podatkov, zaščitene s pravico sui generis na podlagi te direktive, na računalnik druge osebe, ki ima prebivališče v državi članici B, na njeno zahtevo zaradi njihovega shranjevanja v pomnilniku tega računalnika in prikaza na njegovem zaslonu) smatra kot dejanje ponovne uporabe. Tako dejanje je bilo tako opravljeno vsaj v državi B, če obstajajo indici, da je bila javnost te države ciljna skupina storilca dejanja.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
