Evropska Direktiva št. 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij (ki je bila v slovenski pravni red prenesena z Zakonom o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP)) v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ščiti ekonomske interese potrošnikov s tem, da prepoveduje nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov. Takšne prakse so zlasti tiste, ki so agresivne ali zavajajoče. Za agresivne se štejejo tiste, ki z nadlegovanjem, prisilo ali nedopustnim vplivanjem bistveno zmanjšajo svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel. Za zavajajoče se štejejo prakse, ko mora potrošnik plačati kakršen koli znesek poleg neizogibnih stroškov, nastalih, ker se je odzval na poslovno prakso, in stroškov zaradi prejema ali plačila za dostavo izdelka.
Sodišču EU je bil v zadevi C-428/11 v predhodno odločanje predložen britanski primer, ko je služba za pravično trgovino od britanskih trgovcev zahtevala prenehanje distribuiranja promocijskih tiskovin, ki naj bi pomenile nepoštene poslovne prakse. Reklame naj bi pri potrošnikih ustvarjale lažen vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo ugodnost. Skupne značilnosti promocijskih tiskovin so bile npr. ta, da je bil potrošnik vedno obveščen, da ima pravico zahtevati enega od različnih dobitkov ali nagrad, ki so lahko bodisi precejšnje vrednosti ali pa vredne največ nekaj funtov ter da je imelo več kot 99 % ljudi, ki so zahtevali nagrado, pravico do najštevilčnejše nagrade, ki je predstavljala znaten delež vrednosti, ki so jo že plačali s stroški telefonskega pogovora/besedilnega sporočila in/ali stroškov, za katere je bilo navedeno, da vključujejo stroške pošiljke in zavarovanja. Za pridobitev nagrade so morali potrošniki bodisi poklicati komercialno telefonsko številko ali poslati besedilno sporočilo, vse proti plačilu.
Po analizi besedila druge alinee 31. točke Priloge I k Direktivi je sodišče ugotovilo, da nepoštena praksa pomeni dejstvo, da se od potrošnika zahteva plačilo denarja ali izpostavljanje stroškom, kadar opravlja dejanje glede zahteve tega, kar pomeni nagrado ali drugo enakovredno ugodnost. To besedilo ne določa nobene izjeme, kar pomeni, da ni dovoljeno, da potrošnik nosi kakršen koli - tudi najmanjši strošek, pa naj gre za minimalen strošek v primerjavi z vrednostjo nagrade ali strošek, ki trgovcu ne zagotavlja nobene ugodnosti, kot je strošek poštne znamke.
Sodišče EU je dodalo, da je vsebina izraza »dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado« manj natančna in da lahko zajema vsak korak, s katerim se potrošnik seznani z vrsto njegove nagrade ali jo želi pridobiti. Tako se v ta okvir šteje tudi dejanje, kot je nakup proizvodov, predlaganih v katalogu, z namenom da bo potrošnik dobil nagrado. Pri tem ne igra nobene vloge dejstvo, da je potrošnik lahko izbiral med več možnostmi (različnimi dejanji) za pridobitev nagrade in ne glede na to, da je (vsaj) ena med njimi brezplačna, saj to ravnanje v vsakem primeru predstavlja dodatno ravnanje potrošnika. Prav tako je Sodišče EU poudarilo, so take prakse prepovedane tudi, če je strošek, naložen potrošniku, minimalen v primerjavi z vrednostjo nagrade ali da trgovcu ne zagotavlja nobene koristi.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
