V obravnavani zadevi je predlagatelj želel v zemljiški knjigi doseči vknjižbo svoje lastninske pravice za poslovni prostor na podlagi prodajnih pogodb, aneksa in pripoznave, ki niso vsebovali tako zahtevane identifikacijske številke posameznega dela iz katastra stavb oz. zemljiške knjige, zato je bil predlog za vpis zavrnjen. Ugovor predlagatelja, da so bile pogodbe sklenjene pred uveljavitvijo Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) in pred etažno delitvijo stavbe, je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila z obrazložitvijo, da ZZK-1 nima prehodnih določb, ki bi vprašanje identifikacijskega znaka urejale drugače za listine, ki so bile sestavljene pred njegovo uveljavitvijo.
Tudi Višje sodišče je pritrdilo taki obrazložitvi in pritožbo predlagatelja zavrnilo, zoper to odločitev pa je Vrhovno državno tožilstvo RS vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti z namenom poenotenja različne sodne prakse višjih sodišč, saj so nekatera sodišča določbo 31. člena ZZK-1 uporabljala tako, da so zavrnila vsak predlog, v katerem nepremičnina ni bila označena z identifikacijskim znakom iz zemljiške knjige, druga pa so določbo razlagala po vsebini in predlogov niso zavračala. S slednjimi se je strinjalo tudi Vrhovno državno tožilstvo, ki meni, da nasprotna razlaga zanika povezanost zemljiške knjige s katastrom, škodi varnosti pravnega prometa in posega v ustavno pravico do zasebne lastnine. Identifikacijske številke je uvedel šele Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE), ki ga je nadomestil ZEN, v konkretnem primeru pa tudi etažna lastnina še ni bila vzpostavljena. Kolikor bi sodišče upoštevalo tedaj veljavne predpise, bi bile listine veljavne in popolne. Strinjalo se je tudi s predlagateljem, da bi sodišče moralo upoštevati določbo drugega odstavka 267. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da se vpis v zemljiško knjigo na podlagi pravnega naslova izvede po pravilih, ki so veljala pred uveljavitvijo SPZ, če je bil pred uveljavitvijo le-tega pravni posel veljavno sklenjen.
V odločitvi II Ips 211/2010 se je Vrhovno sodišče RS strinjalo z Vrhovnim državnim tožilstvom, ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in poudarilo, da je potrebno sporno določbo ZZK-1 razlagati v skladu s temeljnimi ustavnimi načeli, predvsem načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave Republike Slovenije (URS), ki za državljana pomeni predvsem varstvo zaupanja v pravo. Ob dobesedni razlagi določbe prvega odstavka 31. člena ZZK-1 namreč ob spremembi identifikatorja po sklenitvi pravnega posla lastninske pravice na tej nepremičnini res ne bi bilo več mogoče vpisati v zemljiško knjigo. S stališča pravne varnosti pa je nesprejemljivo, da sodišče predlagatelju ne dovoli vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo, če je ta ob sklenitvi pravnega posla spoštoval veljavne predpise.
Ker je identifikacijska oznaka zemljiške parcele, stavbe ali dela stavbe podatek, ki je izvorno katastrski, mora zemljiškoknjižno sodišče v primeru njihove spremembe to spremembo v skladu s prvim odstavkom 115. člena ZZK-1 poočititi v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti na podlagi prevzema podatka iz katastra. Tudi glede na navedeno, zemljiškoknjižno sodišče predloga za vpis ne bi smelo samodejno zavrniti ampak bi moralo preizkusiti, ali gre za isto nepremičnino. Ker sta bili tako odločitev prvostopenjskega, kot tudi drugostopenjskega sodišča glede navedene ugotovitve pomanjkljivi, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in sklepa obeh sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
