Mahamdia, delavec tako z alžirskim in nemškim državljanstvom in prebivališčem v Nemčiji, je delal za Ljudsko demokratično republiko Alžirijo kot voznik pri njenem veleposlaništvu v Berlinu. Med njegove naloge je spadal prevoz gostov, sodelavcev in v primeru nadomeščanja prevoz veleposlanika, poleg tega pa je tudi prenašal pisma veleposlaništva nemškim službam in na pošto, medtem ko je diplomatsko pošto sprejemal oziroma posredoval drug delavec na veleposlaništvu.
Ko je bila Mahamdiu odpovedana pogodba o zaposlitvi, je s tožbo zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi ter hkrati nadomestilo plače in ohranitev delovnega razmerja do sprejetja odločitve v sporu. Ker je Alžirija v postopku ugovarjala nepristojnost nemških sodišč in se ob tem sklicevala tako na mednarodna pravila v zvezi z imuniteto držav pred sodnimi postopki kot na dogovor o pristojnosti sodišča iz pogodbe o zaposlitvi, je nemško sodišče s predhodnim vprašanjem zaprosilo za razlago Uredbe št. 44/2001, ki vsebuje med drugim pravila glede pristojnosti s področja individualnih pogodb o zaposlitvi.
Sodišče EU je v predmetni zadevi C-154/11 veleposlaništvo Alžirije v duhu Uredbe št. 44/2001 štelo za poslovno enoto te države. Veleposlaništvo enako kot vsaka druga oseba javnega prava prevzema obveznosti ter pridobiva pravice, ki imajo civilnopravni značaj, kar velja tudi za sklepanje pogodb o zaposlitvi z osebami, ki ne opravljajo nalog v povezavi z izvajanjem javnopravnih pooblastil. Glede na navedeno se odločanje o delovnopravnem sporu lahko podredi jurisdikciji druge države (Nemčije).
Sodišče je nadaljevalo, da imuniteta ne velja neomejeno, temveč se prizna le takrat, kadar se spor nanaša na suverene dejavnosti oziroma se izključi, če se nanaša na ravnanja, ki se ne nanašajo na javnopravna pooblastila. Po mnenju sodišča uporaba evropske uredbe ne nasprotuje načelom mednarodnega prava v zvezi z imuniteto držav pred sodnimi postopki, če se ugotovi, da dejavnosti, ki so predmet spora, ne spadajo v okvir nalog v povezavi z izvajanjem javnopravnih pooblastil ali če pravno sredstvo ni v nasprotju z interesi državne varnosti.
Ker je bila s pogodbo o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, v primeru spora dogovorjena tudi izključna pristojnost alžirskega sodišča, je sodišče EU odločilo, da dogovor o pristojnosti sodišč, sklenjen pred nastankom spora, delavca ne sme omejevati pri tem, da se obrne na sodišča, pristojna na podlagi pravil iz Uredbe št. 44/2001, saj v nasprotnem primeru ne bi bil dosežen namen, da se zaščiti delavec kot šibkejša pogodbena stranka. Tak dogovor o pristojnosti tako delavcu daje le možnost, da vloži tožbo pri sodiščih, ki so običajno pristojna na podlagi Uredbe št. 44/2001, poleg teh pa tudi pri drugih sodiščih zunaj Unije.
Pripravila: mag. Jasmina CigrovskiČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
