Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati za posredovanje SMS sporočil, ker je tožnik kot posrednik omogočil komunikacijo med tožencem in podjetjem, zato je sklep o izvršbi ohranilo v veljavi za vtoževane zneske in zakonske zamudne obresti od predmetnih zneskov. Ugotovilo je, da gre za storitve, ki jih je tržilo podjetje kot zunanji ponudnik tožnika prek izdelanih aplikacij, na tako aplikacijo pa se je prijavil toženec s poslanim SMS na številko, ki jo je zasledil na televiziji. Posledično je podjetje tožencu pošiljalo SMS sporočila zabavne in informativne narave, posredovanje teh sporočil pa je tožnik zaračunal tožencu. Tožnik je pri tem nastopal kot posrednik, ki je s svojo komunikacijsko infrastrukturo omogočil komunikacijo med zunanjim ponudnikom in tožencem.
Toženec je v pritožbi predlagal spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka. Zatrjeval je, da ni obstajalo nobeno razmerje, ki bi opravičevalo zaračunavanje sporočil tožencu, in zato naj bi tudi upravičeno odstopil od pogodbe s tožnikom, zaradi česar tožnik tudi ni imel pravne podlage za zaračunavanje zneska zaradi predčasne prekinitve naročniškega razmerja. Ugovarjal je tudi zavezanosti k Splošnim pogojem tožnika, pogodbo pa naj bi tožnik izvrševal v nasprotju z namenom in splošnimi obligacijskimi načeli iz I. poglavja Obligacijskega zakonika (OZ), predvsem v nasprotju s 5. in 7. členom OZ.
Višje sodišče je s sodbo Cp 1160/2010 pritožbi delno ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se sklep o izvršbi razveljavi v prvi in tretji točki izreka in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne, saj se je strinjalo, da toženec ni zavezan k plačilu spornih storitev. Tožnik, ki se je skliceval na pogodbene obveznosti toženca, ni izkazal pravne podlage, ki bi ga upravičevala, da od toženca kot svojega telefonskega naročnika zahteva plačilo SMS sporočil, ki jih je zunanji ponudnik pošiljal tožencu prek tožnika kot ponudnika infrastrukture. Tožbeni zahtevek torej ni bil utemeljen v delu, kjer se je nanašal na plačilo teh storitev.
Glede tožnikovega sklicevanja na vsebino Splošnih pogojev, je sodišče obrazložilo, da toženca res zavezujejo, kar je razvidno iz pogodbe, v kateri je potrdil seznanjenost z njimi in se z njimi tudi strinjal. 120. člen OZ določa, da splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti. Prav tako zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani. V skladu s splošnimi pogoji je tožnik v razmerjih, ko gre za posredovanje storitev in vsebin zunanjih izvajalcev, nastopal kot ponudnik infrakstrukture, medtem ko je za delovanje in izvajanje storitev oz. za same vsebine jamčil ponudnik storitev oz. vsebin, ki izdaja splošne pogoje storitev, cenike, rešuje reklamacije in druge postopke z uporabniki storitev in vsebin. Določeno je bilo tudi,da tožnik ne odgovarja za škodo, ki jo uporabnik utrpi zaradi ponudnikov vsebin oz. storitev.
Toženec se je v pritožbi skliceval tudi na aneks k naročniški pogodbi, v katerem naj bi bilo izrecno zapisano, da toženec ne soglaša z nobenimi vrstami pošiljanja sporočil, vendar je pritožbeno sodišče s tem v zvezi pritrdilo tožniku, in sicer, da se 9. člen aneksa nanaša na sporočila s strani tožnika in ne na sporočila tretjih.
Pritožbeno sodišče je obrazložilo, da posredniška vloga operaterja mobilne telefonije ne daje odgovora na vprašanje, v čigavo stroškovno breme se vrši transfer sporočil, ki jih naročnik samo prejema, prav tako v pogodbenih pravilih ni bilo podlage za sklepanje, da je toženec prevzel obveznosti plačila spornih storitev.
Tožnik je v zahtevku pred sodiščem vtoževal tudi znesek na podlagi 6. člena aneksa, ker je toženec predčasno prekinil naročniško razmerje, čemur je toženec v pritožbi prav tako ugovarjal in navajal, da ni obstajalo nobeno razmerje, ki bi opravičevalo zaračunavanje sporočil tožencu, zato je od pogodbe upravičeno odstopil. V tem izpodbijanem a nespremenjenem delu je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kjer je bilo ugotovljeno, da je toženec po lastni odločitvi predčasno prekinil naročniško razmerje, za ta primer pa je v aneksu soglašal, da bo plačal dogovorjeni znesek za vsak preostali polni mesec do izteka veljavnosti aneksa. Toženec s trditvijo o pomanjkanju pravne podlage zato ni mogel uspeti. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče delno neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
