Direktiva 2010/24 nadgrajuje vsebino vzajemne pomoči pri izterjavi med državami članicami tako, da razširja področje uporabe vzajemne pomoči pri izterjavi na terjatve v zvezi z davki in carinami, ki še niso bili zajeti v okviru vzajemne pomoči pri izterjavi in olajšuje njeno izvajanje v praksi.
Podrobnejše določbe za izvajanje Direktive 2010/24 so določene z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 1189/2011 z dne 18. novembra 2011 in z Izvedbenim sklepom Komisije, prav tako z dne 18. novembra 2011. Uredba in sklep se uporabljata neposredno.
Poglavitne rešitve Uredbe so:
- zaradi zagotovitve hitre komunikacije med pristojnimi organi so določena podrobna pravila glede praktične ureditve in rokov za komunikacijo med zaprošenim organom in organom prosilcem;
- pošiljanje po elektronski pošti ne vpliva na veljavnost dokumentov;
- določitev vzorcev standardnih obrazcev, ki so priloženi zaprosilu za vročitev in vzorce izvršilnega naslova v zaprošeni državi članici;
- pravni učinek vročitve, ki jo zaprošena država članica izvede na zaprosilo države članice prosilke;
- vročitev enotnega izvršilnega naslova ali obvestilo o njem v zaprošeni državi članici ne vpliva na posledice vročitve prvotnega izvršilnega naslova, prav tako pa spremenjeni izvršilni naslov v zaprošeni državi članici ne vpliva na prvotno terjatev ali prvotni izvršilni naslov.
Sklep določa nekatera pravila v zvezi z elektronsko izmenjavo podatkov med državami članicami EU in vzorce obrazcev zaprosil za vzajemno upravno pomoč.
Direktiva 2010/24 nadgrajuje vsebino vzajemne pomoči pri izterjavi med državami članicami tako, da razširja področje uporabe vzajemne pomoči pri izterjavi na terjatve v zvezi z davki in carinami, ki še niso zajeti v okviru vzajemne pomoči pri izterjavi.
Vzajemna pomoč med državami članicami EU pri izterjavi medsebojnih terjatev in terjatev EU prispeva k pravilnemu delovanju notranjega trga, zagotavlja fiskalno nevtralnost, državam članicam EU pa omogoča da odstranijo diskriminatorne zaščitne ukrepe v čezmejnih transakcijah, sprejete za preprečevanje goljufij in proračunskih izgub. Zaradi povečanega števila zaprosil za pomoč in zagotavljanje boljših rezultatov mora vzajemna pomoč postati učinkovitejša in uspešnejša, treba pa je olajšati tudi njeno izvajanje v praksi.
Kot novost Direktiva 2010/24 uvaja enotni izvršilni naslov in enotni obrazec za vročitev. Enotni izvršilni naslov je akt, ki vsebuje podrobnejše podatke v zvezi z izvršilnim naslovom ali terjatvijo v državi prosilki in predstavlja edino podlago za izterjavo ali zavarovanje plačila terjatev v zaprošeni državi. To pomeni, da slovenskemu pristojnemu organu ni več treba dopolnjevati ali kakor koli drugače spreminjati akta, ki ga v izvršitev prejme od države prosilke, saj enotni izvršilni naslov vsebuje podrobnejše podatke o dolžniku in terjatvi, za katero je zaprošena pomoč.
V ZDavP-2 se določajo pristojni organi za izvajanje upravne pomoči pri izterjavi terjatev. Ministrstvo za finance je pristojno za stike z Evropsko komisijo, ki vključuje obveščanje o sklenjenih sporazumih, ki se nanašajo na področje vzajemne upravne pomoči, in poročanje o statističnih podatkih v zvezi z zaprosili za pomoč. Generalni davčni urad in Generalni carinski urad sta pristojna za stike z državami članicami EU za davščine, ki se nanašajo na njuno področje.
Zaprosilo za pomoč, enotni obrazec za vročitev in enotni izvršilni naslov, ki ga prejme pristojni organ, morajo biti prevedeni v uradni jezik Republike Slovenije, razen če se pristojni organ odpove prevodu. Zaprošeni državi se pošljejo v obliki standardiziranega obrazca, ki omogoča samodejno prevajanje v vse uradne jezike držav članic EU.
Vse stroške, ki jih ima slovenski pristojni organ v zvezi z izterjavo, krije dolžnik. Država prosilka krije stroške izterjave le, če je zaprosilo za pomoč neutemeljeno.
V zvezi z zaprosilom za izterjavo pristojnemu organu pomoči ni treba zagotoviti, če bi izterjava terjatve ogrozila dolžnikov socialni položaj ali bi mu povzročila hujšo gospodarsko škodo. Organu ni treba nuditi pomoči v zvezi z vsemi zaprosili za pomoč, če se zaprosilo nanaša na terjatve starejše od petih let, v nobenem primeru pa v zvezi s terjatvami, starejšimi od desetih let. Glede zastaranja terjatev se uporabljajo izključno zastaralni roki države prosilke.
Novost je tudi navzočnost tujih pooblaščenih oseb v davčnih uradih in njihovo sodelovanje pri davčnem nadzoru kot neposreden način izmenjave podatkov. Zato se doda nov 223.b člen, ki določa, da lako na zaprosilo pristojnega organa države prosilke slovenski pristojni organ dovoli pooblaščenim osebam pristojnega organa države prosilke, da so navzoči pri davčnem nadzoru v Republiki Sloveniji.
Z zaprosilom za zavarovanje država prosilka prosi pristojni organ, da zavaruje davščino, z zaprosilom za izterjavo pa, da jo izterja. V ta namen lahko davčni organ uporabi vsa pooblastila, ki jih ima za podobne postopke v Republiki Sloveniji. Natančneje se določajo pogoji zaprosila. Določata se način in vrstni red poplačila izterjane terjatve in nakazilo državi prosilki.
Ureja se način izpodbijanja davščin. Dolžnik, v zvezi z obveznostjo katerega se zaproša za upravno pomoč, ne more v Republiki Sloveniji izpodbijati vročitve, ki so jo izvedli organi države prosilke, oziroma izvršilnega naslova, izdanega v državi prosilki. V teh primerih mora dolžnik sprožiti ustrezne postopke pri pristojnem organu države prosilke.
Spremembe ZDavP-2 so začele veljati 5. maja 2012.
Pripravila: Marija Kremenšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
