Gospa Kücük je bila od 2. julija 1996 do zadnjega decembra 2007 zaposlena kot sodna uslužbenka na tajništvu oddelka za civilne zadeve okrožnega sodišča v Kölnu. Ves čas je bila zaposlena za določen delovni čas zaradi začasnih dopustov ostalih sodnih uslužbencev, ki so sicer zaposleni za nedoločen čas, z namenom nadomeščanja teh zaposlenih. Januarja 2008 ji je delovno razmerje prenehalo, saj potrebe po nadomeščanju ni bilo več. Delavka je s tožbo zahtevala ugotovitev, da ji pogodba o zaposlitvi ni prenehala, saj je bila na sodišču zaposlena kar 11 let, v tem času pa je z delodajalcem sklenila 13 pogodb o zaposlitvi. Po njenem naj ne bi bilo več mogoče šteti, da je pri njeni zaposlitvi šlo zgolj za začasno potrebo po nadomeščanju ter naj bi imelo njeno delovno razmerje značilnosti delovnega razmerja za nedoločen čas.
Ker sta bili njena tožba in pritožba kot neutemeljeni zavrnjeni, je vložila zahtevo za revizijo na zvezno delovno sodišče, ki se je na Evropsko sodišče obrnilo zaradi pojasnitev in tolmačenja zaporednega zaposlovanja za določen čas.
Evropsko sodišče je v zadevi C-586/10 opozorilo na Direktivo št. 1999/70/ES o okvirnem sporazumu o delu za določen čas (okvirni sporazum), ki v 5. členu nalaga državam članicam, da v nacionalni zakonodaji sprejmejo ustrezne ukrepe, ki bodo preprečevali možnost zlorab v zvezi s sklepanjem pogodb za določen čas. Sem spadajo opredelitev objektivnih razlogov, ki upravičujejo obnovitev pogodb ali razmerij za določen delovni čas, določitev najdaljšega skupnega trajanja zaporednih pogodb ali razmerij za določen čas ter število obnovitev takšnih pogodb ali razmerij.
Pri delodajalcu, ki ima veliko zaposlenih, je neizogibno, da se pogosto pojavi potreba po začasnem nadomeščanju, med drugim zaradi odsotnosti delavcev na bolniškem, porodniškem, starševskem ali drugem dopustu, kar pomeni, da predstavlja začasno nadomeščanje objektivni razlog iz okvirnega sporazuma. Dodatno je takšna ureditev dopustna, če hkrati uresničuje cilje, ki so priznani kot legitimni cilji socialne politike.
Ob tem je sodišče poudarilo, da morajo pristojni organi kljub temu, da je takšno zaposlovanje iz objektivnega razloga dovoljeno, ves čas skrbeti, da je obnovitev takih pogodb resnično potrebna in nujna. Ponavljajoče podaljševanje delovnega razmerja in sklenitev več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas ter trajanje obdobja, v katerem je bil zadevni delavec že zaposlen, namreč lahko kaže na zlorabo instituta.
Čeprav se v konkretnem primeru delodajalčeva potreba po nadomestitvi delavcev ponavlja ali je celo stalna in bi se nadomeščanju lahko izognili z zaposlitivijo za nedoločen čas, je sklepanje pogodb za določen čas objektivno pogojena in tako dopustna. Ob tem sodišče poudarja, da je treba od primera do primera presoditi upravičenost takšnega sklepanja pogodb, pri čemer se upošteva tako število in celotno trajanje pogodb ali delovnih razmerij, ki so bili v preteklosti sklenjeni z istim delodajalcem. Določitev zahteve, da je treba pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas skleniti vedno, kadar se na podlagi velikosti podjetja ali subjekta in sestave zaposlenih ugotovi, da se delodajalec srečuje s ponavljajočo se in stalno potrebo po delavcih zaradi nadomeščanja, bi presegla cilje, ki se uresničujejo z okvirnim sporazumom in bi kršila diskrecijsko pravico, ki je prepuščena državam članicam in socialnim partnerjem.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
