Ker področje potrošnikovih pravic na ravni Unije ureja več različnih direktiv, prav tako pa so države članice posamezna vprašanja reševala različno, je bila nova Direktiva 2011/83/EU sprejeta prav zaradi odprave nedoslednosti pravil ter s tem doseganju visoke ravni varstva potrošnikov.
Direktiva se uporablja za vse pogodbe, ki jih med seboj sklepajo trgovci in potrošniki (tudi pogodbe za dobavo vode, plina, električne energije ali daljinskega ogrevanja), ne pa tudi za druge pogodbe (pogodbe o zaposlitvi, gospodarske pogodbe itd.). Določena so pravila o tem, kaj morajo vsebovati posamezne pogodbe: tako direktiva v II. poglavju opredeljuje informacije za potrošnike, ki jih mora vsebovati pogodba, ki ni bila sklenjena na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov; v III. poglavju pa informacije, ki jih mora vsebovati pogodba, ki je bila sklenjena na daljavo oziroma zunaj poslovnih prostorov. Pogodba mora vsebovati:
- glavne značilnosti blaga ali storitev v obsegu, ki ustreza nosilcu podatkov in blagu ali storitvam;
- identiteto trgovca in fizični naslov. Kadar gre za pogodbo na daljavo, direktiva določa podrobnejše opredelitve trgovca in njegovega naslova;
- končno ceno blaga ali storitev (vključno z davki), če pa cene ni mogoče razumno izračunati vnaprej, mora pogodba vsebovati način, na katerega se cena izračuna;
- plačilni pogoji, pogoji dostave in izvedbe, časovni rok dostave blaga ali oprave storitev (kadar je to primerno);
- poleg možnosti zakonskega jamstva o skladnosti blaga tudi možnost in pogoje poprodajnih storitev in tržnih garancij (kadar je to primerno);
- trajanje pogodbe in pogoje za odstop od pogodbe.
Pogodbe, ki se sklepajo na daljavo oziroma zunaj poslovnih prostorov, morajo med drugim vsebovati tudi:
- navedbo stroškov uporabe sredstev za komuniciranje na daljavo pri sklenitvi pogodbe, če ti stroški niso izračunani po osnovni tarifi;
- postopek pri trgovcu glede obravnavanja pritožb;
- v primeru pravice do odstopa od pogodbe mora pogodba določati pogoje, rok in postopke za uveljavljanje te pravice;
- navedbo, da je potrošnik dolžan kriti stroške vračila blaga v primeru odstopa od pogodbe, in stroške vrnitve blaga, če ga zaradi njegove narave ni mogoče vrniti na običajen način po pošti.
Poleg navedenega morajo trgovci izpolniti tudi formalne zahteve, ki so predvidene za pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov oz. na daljavo, kot npr. to, da mora trgovec potrošniku zagotoviti informacije v zvezi s pogodbo na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov, da mu mora posredovati izvod podpisane pogodbe in druge zahteve.
Direktiva posebej ureja pravico potrošnika do odstopa od pogodbe. Razen izjemoma, ko odstop od pogodbe ni mogoč, lahko potrošnik v roku 14 dni brez obrazložitve odstopi od pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov. Pri tem krije neposredne stroške vračila blaga, v primeru zmanjšanja vrednosti blaga zaradi ravnanja z blagom krije tudi to razliko, v primeru prekinitve pogodbe o storitvah pa plača znesek, sorazmeren s storitvami, opravljenimi do trenutka, ko je potrošnik trgovca obvestil, da uveljavlja pravico do odstopa.
Države članice bodo morale novo direktivo prenesti v svoje nacionalne pravne rede do 13. decembra 2013. Pri tem lahko ohranijo ali uvedejo nacionalno zakonodajo, ki je skladna z določbami te direktive ali določenimi njenimi določbami v zvezi s pogodbami, ki ne spadajo v področje uporabe te direktive. Tako lahko na primer razširijo uporabo pravil nove direktive na pravne osebe ali fizične osebe, ki niso potrošniki v smislu direktive, kot tudi za pogodbe, ki po definiciji nove direktive niso pogodbe, sklenjene na daljavo. Direktiva prav tako ne posega v siceršnjo ureditev pogodbenega prava, kot je to sicer urejeno v posamezni državi članici.
Pripravila: mag. Jasmina CigrovskiČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
