Na podlagi 109. člena ZPP po določbah tretjega in četrtega odstavka 11. člena ZPP kaznuje pravdno sodišče tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, pri tem pa taka kazen ni ovira za kaznovanje zaradi kaznivega dejanja. Prvi odstavek 109. člena ZPP sicer navaja še peti, šesti in sedmi odstavek 11. člena ZPP, ki pa so bili z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-145/03 z dne 23.6.2005 razveljavljeni, zato kaznovanje po navedenih odstavkih ni več mogoče. Ureditev kaznovanja v razveljavljenih odstavkih zaradi višine zagroženih kazni ni bila v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 23. člena URS in iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in glede jamstev v kazenskem postopku.
Predmetne določbe o kaznovanju se največkrat uporabijo, kadar sta ogrožena ugled in avtoriteta sodstva. Višje sodišče je tako npr. s sklepom IV Cpg 75/2011 kaznovalo stranko zaradi žalitve sodišča z denarno kaznijo 1.000 evrov, ker je v svoji pritožbi nestrinjanje z odločitvijo prvostopenjskega sodišča izražala zgolj z žaljivimi vrednostnimi sodbami o delu sodišča in sodnikov in s tem rušila zaupanje v sodni sistem in spodkopavala njegovo avtoriteto. Proti navedenemu sklepu se je pritožnik neutemeljeno pritožil, zato jo je Vrhovno sodišče RS s sklepom Cpg 3/2011 zavrnilo. Vrhovno sodišče je menilo, da so navedbe v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje presegale meje dopustne kritike odločitve sodišča. Stranka sme v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo ostro, odprto in kritično uveljavljati razloge, zaradi katerih je sodna odločba po njenem mnenju nezakonita, vendar pa mora to storiti na način, ki ne zmanjšuje ugleda sodišča.
V zadevi I Cp 1345/2011 pritožbeno sodišče ni dvomilo v pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča, da so podani pogoji za izrek denarne kazni na podlagi 1. odstavka 109. člena ZPP, zato je potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je to kaznovalo tožnika z denarno kaznijo 100 evrov zaradi žalitve sodišča. Tožnik je namreč v vlogi zapisal tudi trditve, ki so pomenile žalitev sodišča in so močno prestopale mejo, ki bi tožnikove izjave morebiti lahko uvrstila v okvir kritike sodne odločitve. Tožnikove izjave so izražale močan prezir do sodišča in so pomenile sramotitev prizadetega sodnika.
Vendar mora sodišče, ki se odloča za uporabo 109. člena ZPP skrbno pretehtati, ali gre pri kritičnih in ostrih izjavah morda za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku po 22. členu URS, ki je nujno za učinkovitost pravice do sodnega varstva. Samo navajanje napak sodišča še ni žaljivo, če ostane v mejah dostojnosti. Tako je s sklepom I Cp 3263/2009 višje sodišče ugodilo pritožbi proti sklepu, s katerim je bila kaznovana pooblaščenka tožene stranke s 600 evri kazni, saj institut kaznovanja oseb, ki v vlogah žalijo sodišče, ne varuje neposredno časti in dobrega imena konkretnega sodnika, pač pa je ugled sodstva in avtoriteta sodne oblasti tista dobrina, ki se varuje s 109. členom ZPP. Obrazložitev odločitve pravi, da ima stranka oziroma njen pooblaščenec pravico do tega, da si ustvari mnenje o (ne)pristranskosti sodnika in da izrazita morebitne dvome v sodnikovo pristranskost, pri čemer mora biti ta dvom argumentiran in izražen na nežaljiv način. Navedba, da želi sodnik očitno vplivati tudi na pritožbeno sodišče, predvsem v luči samega besedila pojasnil, kjer se je prvostopenjski sodnik opredeljeval do samih pritožbenih navedb, ne more pomeniti takšnega posega v ugled sodstva, da bi bilo potrebno pravico do izjavljanja omejiti.
Ustavno sodišče je v zgoraj omenjeni odločbi navedlo, da je potrebno po eni strani upoštevati, da okoliščina, da gre za izjavljanje, ki je dano ob priložnosti obrambe pravic pred sodiščem, govori v prid večje tolerance, po drugi strani pa je treba upoštevati poseben pomen, ki ga ima zaupanje v sodstvo in spoštovanje avtoritete sodišč za to, da sodna veja oblasti lahko uresniči svoje naloge.
Vrhovno sodišče se je ukvarjalo z institutom kaznovanja stranke v postopku tudi v sklepu Cp 11/2011, ko je zavrnilo neutemeljeno pritožbo zoper sklep višjega sodišča, s katerim je bila stranka kaznovana s 100 evri kazni zaradi žalitve sodišča. Menilo je, da je denarno kaznovanje ukrep procesnega vodstva, katerega namen je zagotoviti urejen tek pravdnega postopka in nujno procesno disciplino. Čeprav gre za represivno sredstvo, njegov smisel ni kaznovanje, temveč izvajanje disciplinskih pooblastil.
Tudi primer kaznovanja odvetnice s 450 evri kazni za žalitev sodišča v pritožbi, je po pritožbi obravnavalo Vrhovno sodišče RS in le-to s sklepom Cp 1/2010 zavrnilo, saj združitev odločitve o kaznovanju z odločitvijo o pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev o glavni stvari v enem sklepu sodišča druge stopnje ni bilo v nasprotju z nobenim od procesnopravnih pravil o kaznovanju zaradi žalitve sodišča. Vrhovno sodišče je menilo, da so bili žaljivi deli pisanj iz pritožbe zoper prvostopenjsko odločitev dovolj natančno in konkretizirano elaborirani ter pomensko in vrednotno tudi ustrezno ocenjeni kot žalitev.
Enako je Vrhovno sodišče RS v sklepu Cp 4/2010 ugotovilo primernost višine izrečene kazni 400 evrov za kaznovanje pooblaščenke s strani drugostopenjskega sodišča zaradi prekoračitve meje dopustne kritike odločitve sodišča. Pritožnica bi morala svoje mnenje o nedovoljenih motivih sodišča izraziti na dostojen način.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
