Državni tožilec, kot ga opredeljuje že ustava, vlaga in zastopa kazenske obtožbe in ima druge z zakonom določene pristojnosti. Ureditev in pristojnosti državnih tožilstev natančneje določa zakon o državem tožilstvu – obstoječi zakon bo z dnem začetka uporabe (6. november 2011) nadomestil novi zakon, ki med drugim ureja državnotožilsko službo, pristojnosti in nezdružljivost funkcije državnega tožilca, ureditev in pristojnosti tožilstev, sestavo, pristojnosti in delovanje Državnotožilskega sveta, razmerja med državnimi tožilstvi ter druga vprašanja.
V prvem delu zakona je urejeno službeno razmerje državnega tožilca, glede pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz službenega razmerja, pa so (razen izjemoma) tožilci izenačeni s sodniki. Ureditev državnotožilske službe ostaja enaka kot do sedaj, pri čemer so pravice, pristojnosti, dolžnosti in odgovornosti državnih tožilcev z zakonom podrobno določene. V 3. členu je poudarjena samostojnost državnih tožilcev, ki se kaže kot vezanost na ustavo, zakon, splošna načela mednarodnega prava in ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Nova je prepoved poseganja v odločitve tožilca ter možnost, da državni tožilec zahteva obravnavo domnevne kršitve njegove samostojnosti – rešitev, ki je bila kritizirana s strani nasprotnikov zakona kot zavajajoča.
Državnotožilska služba se opravlja v nazivih okrožni, okrajni, višji in vrhovni državni tožilec (22. člen), pri čemer ni bistvenih sprememb pri pogojih za imenovanje, kot v samem postopku za imenovanje tožilcev. Glede pomočnikov državnih tožilcev prinaša zakon dve ključni novosti: pomočniki se po novem imenujejo »okrajni državni tožilci«, s čimer je njihov status izenačen z okrajnimi sodniki, hkrati pa imajo le-ti izvorno pooblastilo za zastopanje pred okrajnimi sodišči, pred okrožnimi pa s predložitvijo specialnega pooblastila (24. člen).
Državnotožilski svet je postal samostojen državni organ, ki opravlja naloge državnotožilske samouprave in upravne naloge, določene z zakonom, ter sodeluje pri zagotavljanju enotnosti pregona in varovanju samostojnosti državnih tožilcev (18. člen). Pristojen je npr. za imenovanje in razrešitev vodij okrožnih državnih tožilstev, ocenjevanje in napredovanje, premestitve, dodelitve in sodelovanje v postopku imenovanja državnih tožilcev, dajanje mnenj k politiki pregona, varovanje samostojnosti pri opravljanju državnotožilske službe in opravljanje drugih zadev. Najbolj kritizirana rešitev novega državnotožilskega sveta je način določanja njegove sestave: štiri od devetih članov izvolijo državni tožilci izmed sebe, štiri člane izvoli državni zbor na predlog predsednika republike, enega pa imenuje minister za pravosodje (97. člen).
V 102. členu so opredeljene pristojnosti državnotožilskega sveta ter njihov obseg in način izvajanja, pri čemer naj ne bi prihajalo do neusklajenosti v razmerju do generalnega državnega tožilca, ki še naprej ohranja vrhovni nadzorni in usmerjevalni položaj. Med naloge sveta npr. štejejo dajanje mnenj k politiki pregona državnega tožilstva, dajanje pobud za sprejetje ali spremembo splošnih navodil, podajanje mnenj o predlogih za imenovanje državnih tožilcev, izdelavo ocene državnotožilske službe in odločanje o napredovanju državnih tožilcev v skladu z zakonom in druge naloge. V zvezi z odločanjem državnotožilskega sveta velja, da svet odloča z večino glasov vseh članov, za sprejetje najpomembnejših odločitev pa je potrebna dvotretjinska večina (105. člen).
Četrti del zakona ureja vprašanja državnih tožilstev: vodenje, kolegijsko delo, državnotožilsko osebje, direktorje in generalnega direktorja, razpored dela, dodeljevanje zadev, politiko pregona ter letne programe in poročila (110. člen – 175. člen). Pomembnejšo novost predstavljajo določbe o organizaciji oddelkov in ureditvi zunanjih oddelkov v petem delu zakona, ki se po novem lahko ustanovijo le za okrožna državna tožilstva (189. člen). Zaradi specializacije, boljše učinkovitosti ali usklajenega delovanja lahko državna tožilstva na posameznih ožjih področjih organizirajo oddelke, medtem ko so pri Vrhovnem državnem tožilstvu organizirani oddelek za kazenske zadeve, oddelek za civilne in upravne zadeve ter oddelek za izobraževanje in strokovni nadzor ter drugi oddelki v skladu s potrebami dela.
Za pregon najzahtevnejših kaznivih dejanj, za pregon katerih je potrebna posebna organiziranost in usposobljenost državnih tožilcev ter najvišja raven učinkovitosti, je ustanovljeno Specializirano državno tožilstvo (192. člen). Ureditev, ki sledi oblikovanju speciaiziranih oddelkov za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma ipd. na sodiščih, vzpostavlja tako imenovano 12. državno tožilstvo, kjer bo delovalo najmanj 10 državnih tožilcev. K večji uspešnosti v boju zoper organiziran kriminal pa se je kot samostojen oddelek oblikoval že sedaj obstoječi specializirani oddelek (199. člen). Gre za oddelek za preiskovanje in pregon zlorabe prisilnih pooblastil, ki se bo ukvarjal zgolj z odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj uradnih oseb v Policiji in drugih organih s prisilnimi pooblastili.
Nov zakon, ki se bo po mnenju kritikov zakona uveljavil prehitro, saj naj vacatio legis ne bi omogočal izvedbe zahtevane reorganizacije in prilagoditve delovanja novim določbam, obširno ureja še številna druga vprašanja, kot je npr. državnotožilski red, strokovni nadzor, razporejanje dela, poravnalce v kazenskih zadevah idr.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
