c S

Iz sodne prakse: Dolžnost najboljšega dražitelja skleniti pogodbo

17.05.2011 V obravnavani reviziji II Ips 115/2008 je vlagatelj revizije (toženec na prejšnjih stopnjah) ugovarjal dolžnosti sklenitve prodajne pogodbe za poslovni prostor v izmeri 25,26 m2 in plačilu kupnine po izvedeni javni dražbi dne 2.12.2002, na kateri je izpolnjeval razpisane pogoje in ponudil najvišjo ceno. Varščina je bila po končani dražbi tožencu vrnjena, nato pa je ta odklonil sklenitev prodajne pogodbe.

Po razveljavitvi prve sodbe prvostopnega sodišča v pritožbenem postopku, je bila dolžnost sklenitve prodajne pogodbe za predmetni prostor razsojena v drugem sojenju sodišča prve stopnje in po pritožbi toženca potrjena na drugostopenjskem sodišču. Tudi s strani toženca vložena revizija v zvezi z zadevo je bila na vrhovnem sodišču zaradi neutemeljenosti zavrnjena.

Vlagatelj revizije ni uspel z revizijskim ugovorom, da je v javni dražbi nastopal kot samostojni podjetnik, tožen pa je kot fizična oseba in tako tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Na podlagi 7. odstavka 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) je samostojni podjetnik fizična oseba. Gre za posameznika, ki samostojno opravlja pridobitno dejavnost in je nosilec pravic in obveznosti.

Neutemeljeno je bilo tudi zatrjevanje, da je bil razpis javne dražbe predlog, naslovljen nedoločenemu številu oseb, ki vsebuje bistvene sestavine, in se šteje kot vabilo k dajanju ponudb v skladu s 3. odstavkom 22. člena Obligacijskega Zakonika (OZ). Občina naj ne bi mogla sprejeti ponudbe, zato je pogajanja prekinila in tožencu vrnila varščino, ki jo je ta sprejel.

Občina je za dosego čim višje kupnine na podlagi takratnega 80.f člena Zakona o javnih financah (ZJF) izbrala javno dražbo in vnaprej objavila pogoje prodaje, pri kateri je pogodba o nakupu sklenjena s ponudnikom, ki izpolnjuje pogoje in ponudi najvišjo izklicno ceno.

Po uveljavitvi Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (ZSPDPO) je bila določba 80.f člena ZJF (in nekaterih drugih) v delu, ki ureja ravnanje s stvarnim premoženjem države ali samoupravnih lokalnih skupnosti, razveljavljena, saj javno dražbo v zvezi z ravnanjem s stvarnim premoženjem občin od takrat ureja predmetni zakon ter podrobneje na njegovi podlagi sprejeta Uredba o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (členi 38. do 42.). Najnovejša uredba, ki razveljavlja navedeno iz leta 2007, je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 34/2011. Tudi občina lahko postopek javne dražbe ustavi le do sklenitve pravnega posla, pri čemer se dražiteljem povrnejo stroški v višini izkazanih stroškov za prevzem razpisne dokumentacije (20. člen ZSPDPO in različni členi navedenih uredb).

V konkretnem primeru je do sklenitve prodajne oziroma kupne pogodbe prišlo, ko je bila podana najvišja ponudba. Vrhovno sodišče poudarja, da je razpis dražbe poziv nedoločenemu krogu ljudi, naj stavljajo ponudbe. Pogoji za sklenitev so določeni že v razpisu, zato pogodba nastane, ko je podana najvišja ponudba, kar pomeni, da je akcept že vnaprej dan v korist ponudnika, katerega ponudba je najvišja. Ker je prišlo do sprejema ponudbe, je nastala obveznost skleniti pogodbo, zaradi vezanosti na ponudbo pa ni mogoč enostranski preklic (25. člen OZ).

Tudi z zadnjim revizijskim ugovorom vlagatelj ni imel uspeha. Zatrjeval je, da sprejem vrnjene varščine odraža soglasje, da se ne sklene kupoprodajna pogodba za sporni prostor. Tako sklicevanje za nastanek prodajne pogodbe ni pomembno, na javni dražbi so bili dražbeni pogoji izpolnjeni, zato je občina zahtevala izpolnitev s tožbo. Zaradi vrnitve varščine bo toženec pri realizaciji pogodbe moral plačati polno kupnino.

Pripravila: Vanja Novak


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.