Zakon o skladnem regionalnem razvoju (ZSRR-2), ki je začel veljati 19. marca, sistemsko ureja vprašanje razvoja regij, s čimer naj bi se zagotavljala večja mednarodna konkurenčnost in izboljšanje gospodarske vitalnosti regij, vse ob upoštevanju principa trajnostnega razvoja.
Za načrtovanje regionalne politike in izvajanje nalog regionalnega razvoja, dejavnosti in opravljanje razvojnih nalog v razvojni regiji ter ukrepe regionalne politike so pristojne občine in država (4. člen). Regije, ki so predmet zakona, so razvojne regije. To so v enovito zaključeno prostorsko celoto združeni poselitveni, gospodarski, infrastrukturni in naravni sistemi ter na kateri je mogoče zagotoviti interesno sodelovanje razvojnih partnerjev (6. člen).
Po statistični členitvi NUTS je v Sloveniji 12 razvojnih regij:
- Pomurska,
- Notranjsko-kraška,
- Podravska,
- Spodnjeposavska,
- Zasavska,
- Koroška,
- Jugovzhodna Slovenija,
- Goriška,
- Savinjska,
- Gorenjska,
- Obalno-kraška in
- Osrednjeslovenska.
Mejna občina se lahko odloči, da prestopi v sosednjo razvojno regijo pod pogojem, da se s tem strinja večina občin z večino prebivalstva regije v katero občina prestopa.
Nosilci regionalne politike so v zakonu opredeljeni v II. poglavju in sicer so to Služba Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, Svet za teritorialno usklajevanje razvojnih pobud, ustanovljen s strani vlade na ministrski ravni, vodi pa ga predsednik vlade, Javni sklad Republike Slovenije za regionalni razvoj in razvoj podeželja, Razvojni svet regije, sestavljen iz sedanjih regionalnih razvojnih svetov in svetov regij ter Regionalna razvojna agencija.
Regionalna politika se načrtuje z medsebojno usklajenimi dokumenti, kot je strategija razvoja, državni strateški prostorski akt, program državnih razvojnih prioritet in investicij ter dogovori. Medtem ko so programu usmerjeni v spodbujanje razvojnih potencialnov na lokalni in regionalni ravni ter na spodbujanje partnerstva med različnimi institucijami ter sodelovanje javnega in zasebnega sektorja, so ukrepi regionalne politike usmerjeni v zmanjševanje regionalni razlik s pomočjo sofinanciranja projektov, prenosa državnega premoženja v razvojne namene, predvideni pa so še drugi ukrepi (22. člen).
V okviru endogenih ukrepov so izpostavljena območja, ki so bila z gospodarsko krizo najbolj prizadeta. Gre za obmejna problemska območja - občine, v katerih več kakor 50 odstotkov prebivalcev živi v 10-kilometrskem obmejnem pasu in ki imajo primanjkljaj delovnih mest ter podpovprečno gostoto poselitve (24. člen). Obmejna problemska območja so prednostna območja vseh razvojnih politik, s predvidenimi ukrepi pa naj bi ohranili poseljenost in okrepili obmejni pas tudi z novimi naložbami in možnostjo novega zaposlovanja. Predvideni so tudi dodatni začasni ukrepi razvojne podpore za problemska območja z visoko brezposelnostjo (25. člen).
Delodajalci, ki bodo zaposlovali in investirali na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo, bodo lahko skladno z 27. členom pod določenimi pogoji uveljavljali spodbude za zaposlovanje (povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost), prav tako pa je previdena davčna olajšava za zaposlovanje in investiranje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo (28. člen).
Ker nov sistemski zakon vsebuje podobne instrumente regionalne politike, kot jih vsebuje Zakon o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010-2015, je v prehodnih in končnih določbah zakona opredeljeno še, da se ukrepi razvojne podpore po interventnem zakonu za Pomurje štejejo za dogovor o razvoju Pomurske regije. Na ta način je odpravljena možnosti podvajanja ukrepov po sistemskem in posebnem razvojnem zakonu.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
