Ga. Parviainen je delala kot stevardesa, ko je zanosila, zaradi česar je bila začasno premeščena na delovno mesto na zemlji, to je v pisarni. Njen delodajalec je premestitev izvedel skladno z direktivo št. 92/85 o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, nacionalnim zakonom o zaposlitvi in zakonom o varnosti pri delu ter kolektivno pogodbo in sicer zaradi izpostavljenosti fizičnim dejavnikom pri delu, kot sta ionizirajoče in neionizirajoče sevanje, ki lahko povzročita poškodbe ploda. Ker je delavka na novem delovnem mestu dobila nižjo plačo predvsem zaradi razlike v dodatkih, ki jih je dobila kot stevardesa (npr. dodatki za nočno delo, nedeljsko delo, delo ob dela prostih dnevih, za nadure, za dolg let in za let med časovnimi pasovi), je s tožbo od delodajalca zahtevala enako plačo, kot jo je dobivala na prejšnjem delovnem mestu.
Evropsko sodišče je v zadevi C-471/08 uvodoma poudarilo, da direktiva 92/85 ureja premestitve, ki so potrebne zaradi zmanjšanja tveganja za noseče delavke, za delavke, ki so pred kratkim rodile ali ki dojijo, če so le-te izpostavljene dejavnikom, postopkom ali delovnim razmeram, ki ogrožajo varnost in zdravje. Če na podlagi ocene tveganja delodajalec ugotovi, da obstaja tveganje za varnost in zdravje delavke, mora začasno prilagoditi delovne razmere, če pa to ni izvedljivo, opraviti premestitev. V teh primerih so delavke, ki so bile začasno premeščene, upravičene do plačila, ki je enako povprečnemu plačilu, ki ga je prejemala pred premestitvijo. Ob tem je sodišče izpostavilo, da se na podlagi 11. člena direktive ne morejo enačiti delavke, ki so šele noseče ter delavke, ki so na porodniškem dopustu. Direktiva namreč izrecno določa, da so do ustreznega nadomestila upravičene delavke, ki so na porodniškem dopustu (tako je sodišče tudi odločilo v zadevi C-66/96 - Høj Pedersen), medtem ko so noseče delavke, katerih delovne razmere so bile začasno spremenjene ali ki jih je njihov delodajalec premestil na drugo delovno mesto in opravljajo naloge, ki jih določi ta delodajalec, upravičene do plače, določene za novo delovno mesto. Pri tem mora biti plačilo premeščene delavke takšno, da zagotavlja varnost in zdravje noseče delavke.
Glede nižjega plačila, ki ga je delavka dobila na novem delovnem mestu, je sodišče ugotovilo, da je le-to nižje zato, ker je bila delavka pred začasno premestitvijo upravičena do dodatkov h plači, ki so bili odvisni od opravljanja posebnih nalog v posebnih okoliščinah, takšnih nalog pa delavka med začasno premestitvijo ni opravljala. Direktiva 92/85 prav tako ne določa, da se delavki, ki je bila premeščena, ohranijo vse sestavine plačila in vsi dodatki, do katerih je bila upravičena, ohraniti pa se morajo sestavine plačila in dodatki, ki se nanašajo na poklicni status noseče delavke. To so npr. dodatki, ki se nanašajo na njen položaj nadrejenega uslužbenca, delovno dobo in poklicne kvalifikacije.
Sodišče je zaključilo, da delavka, ki je bila začasno premeščena na drugo delovno mesto, kjer opravlja drugačne naloge od tistih, ki jih je opravljala pred to premestitvijo, nima pravice do plačila, ki je enako povprečnemu plačilu, ki ga je prejemala pred premestitvijo. Da pa bi delavka ohranila osnovno plačo, ima pravico do tistih sestavin plačila ali dodatkov, ki so vezani na njen poklicni status in je nacionalna ureditev, ki tega ne določa, v nasprotju z direktivo 92/85.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
