Ratifikacija Protokola št. 12 pomeni močnejše varstvo načela enakosti ter predstavlja zavezo Republike Slovenije vrednotam Sveta Evrope in vzpostavljenega sistema varstva človekovih pravic ter vladavine prava, ki ga ta organizacija vzpostavlja in razvija.
Enakost vseh ljudi poleg evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ureja še Splošna deklaracije o človekovih pravicah, ki med drugim določa, da se vsi ljudje rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in enake pravice, ne glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino ter drugi mednarodni akti, kot npr. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah.
Evropska konvencija v 1. delu našteva pravice in svoboščine, kamor poleg pravice do življenja, prepoved mučenja, prepovedi suženjstva in prisilnega dela sodi tudi v 14. členu urejena prepoved diskriminacije. Ker je navedeni člen evropske konvencije pomanjkljiv v primerjavi z določbami ostalih mednarodnih instrumentov, je bil h konvenciji sprejet Protokol št. 7, ki pa se nanaša zgolj na enakost zakoncev ter na njihove pravice in dolžnosti v medsebojnem razmerju in v razmerju do njihovih otrok.
Zaradi naraščajočega problema diskriminacije, kamor spadajo tudi problemi rasizma, ksenofobije in antisemitizma, je Komisija za preprečevanje rasizma in nestrpnosti predlagala utrditev jamstev za preprečevanje diskriminacije v obliki dodatnega protokola. Na podlagi te in drugih pobud ter raziskav je komite strokovnjakov za razvoj človekovih pravic pripravil predlog protokola, ki je bil po posvetovanjih z evropskim sodiščem za človekove pravice končno sprejet konec leta 2000.
Protokol v 1. členu našteva primere, v katerih je prepovedana diskriminacija glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, premoženje ali rojstvo. Protokol možne podlage diskriminacije našteva le primeroma, medtem ko se z besedno zvezo »ali drug status« razume kot generalna klavzula, s čimer zagotavlja, da seznam okoliščin, na podlagi katerih diskriminacija ni dopustna, ni zaprt. Čeprav so v protokolu navedeni primeri enaki kot tisti iz konvencije, naj razširitev le-teh ne bi bila potrebna, saj bi lahko dodajanje novih pravnih podlag povzročilo a contrario argumentacije v zvezi s tistimi primeri, ki v listo primerov ne bi bili vključeni.
Razlika med ureditvijo v konvenciji ter protokolom je najprej širše varstvo pravic. Prepoved diskriminacije iz protokola se nanaša na vse pravice, ki so določene z zakonodajo, medtem ko se konvencija sklicuje na pravice in svoboščine, ki so določene s konvencijo. Diskriminacija, ki jo prepoveduje protokol, tako ni vezana na ugotovitev, da je do razlikovanja prišlo pri uživanju konvencijske pravice, temveč lahko gre za katerokoli pravico.
Dodatno protokol v drugem odstavku 1. člena določa, da morajo prepoved diskriminacije upoštevati tudi javni organi – tako organi javne uprave, sodišča kot tudi zakonodajno telo. Slednje pomeni, da bo po novem možno zahtevati ustavosodno presojo domnevno diskriminatornega zakona ne da bi bilo treba hkrati izkazati posledično kršitev katere izmed konvencijskih človekovih pravic zaradi te diskriminacije.
Protokol št. 12, ki naj bi dopolnil pravno varstvo pred diskriminacijo v pravnem okviru Sveta Evrope, je do sedaj ratificiralo 18 držav.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
