Nov Zakon o odgovornosti za jedrsko škodo (ZOJed-1), ki bo začel veljati 6 mesecev po objavi – 4. aprila 2011, ureja poseben sistem civilnopravne odgovornosti za škodo in uvaja unitaristični pristop, ki pokriva celotno področje, povezano s civilno odgovornostjo za jedrsko škodo, vse z namenom zagotoviti oškodovancem ustrezno povračilo nastale škode. Načela in cilji, katerim sledi zakon, temeljijo na Dunajski, Pariški in Bruseljski dopolnilni konvenciji in so:
- kanalizirana odgovornost in načelo pripisljivosti škode
Kanalizira odgovornosti pomeni, da je za jedrsko škodo izključno odgovoren uporabnik jedrske naprave, le izjemoma pa tudi država. Uporabnik jedrske naprave (po definiciji iz 2. člena zakona so to tiste osebe, katerim je bilo izdano dovoljenje za uporabo jedrskega objekta) je odgovoren za vso škodo, ki nastane v jedrski napravi ali v zvezi z njo in jedrskimi snovmi, ki se prevažajo v jedrsko napravo ali iz nje, če mu je mogoče pripisati posledice dogodka.
- odgovornost države
V primerih, ki jih določa zakon v 9. členu, je država odgovorna (t.i. izvirna dgovornost)
za jedrsko škodo, če ta po višini presega 700 milijonov evrov in sicer za del škode, ki presega navedeni znesek. Kadar uporabniku jedrske naprave ni treba zavarovati svoje odgovornosti za jedrsko škodo, jamči žava kot porok (subsidiarno) za izplačilo odškodninskih zahtevkov, vendar največ do višine 700 milijonov evrov.
- omejitev odgovornosti
Skladno s konvencijo je omejena odgovornost uporabnika jedrske naprave in sicer do višine 700 milijonov evrov oziroma do 70 milijonov evrov v primeru, če škoda izvira iz jedrske naprave, kjer je moč reaktorja manjša od 25 megavatov, oziroma iz druge jedrske naprave, ki ni reaktor ter do 80 milijonov evrov, če škoda nastane pri prevozu ali tranzitu jedrskih snovi čez ozemlje Republike Slovenije (5. člen.). Odgovornost pa je omejena tudi časovno, in sicer lahko oškodovanci zahtevajo povračilo jedrske škode v treh letih, od kar je za škodo izvedel, oziroma v 30 letih v primeru izgube življenja ali telesni poškodbi ter v 10 letih v primeru druge jedrske škode (20. člen).
- dovoljenje za prevoz, vnos in izvoz ter zavarovanje
Jedrske snovi je dovoljeno vnesti iz države članice EU v Slovenijo, jih uvoziti ali jih prevažati čez njeno ozemlje samo, če ima njihov prevoznik ustrezna dokazila: potrdilo o zavarovanju pri prevozu jedrskih snovi ali dovoljenje ustreznega pristojnega državnega organa (5., 6. in 7. člen).
Zakon prav tako skladno s konvencijo določa obvezno zavarovanje oziroma finančno jamstvo odgovornosti uporabnika jedrske naprave. Le-to mora uporabnik skleniti ali pridobiti pred začetkom obratovanja jedrske naprave oz. pred prevozom jedrskih snovi (8. člen). Če zavarovalnica zaradi razmer na domačem ali mednarodnem zavarovalnem oziroma pozavarovalnem trgu določenih nevarnosti ne more kriti z zavarovalno pogodbo, lahko jamstvo zagotovi Republika Slovenija (22. do 24. člen).
- enotna sodna pristojnost
Za vse odškodninske zahtevke v zvezi z jedrsko nesrečo je izključno stvarno in krajevno izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Taka ureditev je potrebna, da ne bi izbruhnili kompetenčni spori z mednarodnim elementom, kar lahko znatno podaljša njihovo reševanje ter povzroči težave pri priznavanju in izvršitvi tujih sodnih odločb.
Postopek uveljavljanja odškodnine je opredeljen v III. poglavju zakona, v katerem so določena pravila postopka glede vlaganja odškodninskih zahtevkov (ti se vlagajo bodisi pri uporabniku ali pri zavarovalnici), oceno škode in zagotavljanja finančnih sredstev države, kot tudi pravila glede razdelitve odškodnine (16. člen). Za celovit in učinkovit pregled nad prejetimi, izplačanimi ter delno izplačanimi odškodninskimi zahtevki in tožbami pa mora zavarovalnica voditi evidenco o oškodovancih.
Pripravila: mag. Jasmina CigrovskiČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
