Ustavno sodišče je odločalo o predlogu za oceno ustavnosti dela ZPP, ki določa, da sodišče nerazumljivo ali nepopolno vlogo, ki jo je vložil odvetnik, takoj zavrže, ne da bi od vložnika zahtevalo popravo ali dopolnitev vloge. Čeprav predlagatelj na načelni ravni ni oporekal razlikovanju glede na strokovno usposobljenost osebe, ki je sestavila vlogo, niti zavrženju vloge brez poprejšnje aktivnosti sodišča, ko gre za očitne formalne pomanjkljivosti, ki ne terjajo uporabe materialnega prava, pa naj bi 108. člen ZPP kršil pravico do enakosti pred zakonom in pravico do sodnega varstva predvsem v zahtevnejših primerih.
Ustavno sodišče je najprej definiralo vlogo kot obliko, v kateri je izraženo pisno opravljeno pravdno dejanje oziroma, po definiciji ZPP, izjave, predloge in sporočila, ki se vlagajo zunaj obravnave (105. člen ZPP). Vloga mora imeti naslednje obvezne sestavine: navedbo sodišča, ime ter stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank, njihovih morebitnih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev, sporni predmet in vsebino izjave. Če je vlagatelj v vlogi navedel kakšno zahtevo, mora navesti tudi dejstva, na katera jo opira ter navesti dokaze, kadar je to potrebno, vloga pa mora biti tudi podpisana.
Nepopolna vloga je torej vloga, ki ne izpolnjuje zgoraj navedenih zakonskih zahtev glede obveznih sestavin, kot nerazumljiva pa se šteje v primeru, če iz nje ni mogoče razbrati, kaj stranka hoče, če je zaradi nečitljivosti ni mogoče obravnavati ali če je napisana v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi (drugi odstavek 104. člena ZPP) oziroma če je napisana v tuji pisavi, če ni zapisana v predpisanem elektronskem formatu, če tožbeni zahtevek za plačilo več oblik nepremoženjske škode ni jasno opredeljen ter v drugih primerih.
Čeprav splošno pravilo določa, da mora sodišče od vlagatelja zahtevati, da v določenem roku formalno pomanjkljivo vlogo popravi ali dopolni, sicer jo zavrže, to za odvetnike ne velja. Če je nepopolno vlogo vložil odvetnik, jo sodišče takoj zavrže. V nekaterih primerih, kot so npr. izpodbijanje očetovstva, uveljavljanje pravic v delovnih in socialnih sporih ipd., to pomeni trajno izgubo pravice do sodnega varstva stranke. Čeprav je lahko odvetnik z vložitvijo nepopolne ali nerazumljive vloge ravnal malomarno, je možno tudi, da je šlo za primere višje sile, nezakrivljenih napak in druge primere, ki jim ni mogoče očitati nezadostne skrbnosti strokovnjaka. To pomeni, da je zavrženje odvetniške vloge brez pozivanja na popravo ali dopolnitev v primeru, da je že potekel prekluzivni rok za varstvo neke pravice, lahko v očitnem nesorazmerju z morebitnimi njenimi koristmi oziroma pozitivnim vplivom na pospešitev postopka.
Po mnenju Ustavnega sodišča takšna ureditev prekomerno posega v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena ustave, ki določa, da se o njegovih pravicah, dolžnostih ter o obtožbah proti njemu odloča brez nepotrebnega odlašanja. Pozivanje k dopolnitvi vlog naj ne bi povzročalo dodatnih stroškov v postopku, ki jih mora pokriti država, prav tako pa s tem, ko je odvetnik strožje obravnavan kot druge stranke - s tem pa je drugače obravnavana tudi stranka, ki jo ta zastopa - gre za kršitev načela enakega varstva pravic v postopkih. Ustavno sodišče je zato s sedmimi glasovi proti enemu razveljavilo drugi odstavek 108. člena ZPP.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
