Dejansko stanje v zadevi je sledeče: bolnik je bil leta 1992 hospitaliziran na Kliniki za infekcijske bolezni, kjer mu je bila istega dne postavljena diagnoza - klopni meningoencefalitis (nadalje KME). Prvi dan hospitalizacije je bolnik, ki mu je bolezen povzročila psihične težave in zmedenost, vstal iz bolniške postelje, zašel na balkon ter skočil z njega. Pri padcu se je huje poškodoval in ostal paraplegik.
Sodišče prve stopnje je v zadevi prepoznalo odškodninski delikt, ki temelji na protipravnem in krivdnem ravnanju. Menilo je, da je bolnišnično osebje opustilo potrebno skrbnost, saj dejstvo, da se hujše psihične težave pojavijo pri "le" 1,4% bolnikov s KME, ne bi smelo biti zanemarljivo in nikakor ne podlaga za izključitev potencialnega suicidalnega ravnanja. Ravnanje bolnika je bilo po mnenju prvostopenjskega sodišča predvidljivo, zato je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine.
Sodišče druge stopnje je presodilo drugače, namreč, da v ravnanju tožene stranke ni zaznati protipravnosti. Predvidljivost suicidalnega dejanja se lahko ocenjuje le po ravnanju vsakega posameznega bolnika, upoštevaje konkretne okoliščine primera. Tožena stranka ni mogla predvideti, kaj se bo zgodilo bolniku. Pritožbeno sodišče je odločilo, da ni prišlo do odstopanja od profesionalnih standardov strokovne presoje in skrbnosti.
Tožnik je vložil revizijo. Meni, da ni prav, da je pritožbeno sodišče spremenilo dokazno oceno skrbnosti, ki je pravni standard in za katero je bilo ugotovljeno, da ni bila zadostna. Ob sprejemu na kliniko je sprejemni zdravnik zaznal tožnikove psihične težave, oddelčnega zdravnika je opozoril celo bolnik sam. Zdravniki so zanemarili dejstvo, da lahko lažje psihične težave prerastejo v hujše in so ga vseeno namestili v sobo, ki je imela prost dostop do balkona.
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sta obe nižji sodišči za merilo presoje protipravnosti, krivde in vzročne zveze pravilno upoštevali predvidljivost prepovedane posledice in skrbnost. Pri odgovornosti bolnišnice gre za poostroženo krivdno odgovornost po prvem odstavku 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Ta določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija združenega dela, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.
Nepredvidljivost tožnikovega samomora je bila obravnavana s stališča objektivne predvidljivosti, torej s strani upoštevanja profesionalne skrbnosti povprečnega strokovnjaka, ne pa konkretno odgovornih zdravnikov. Dejstvo je, da se pri KME večkrat pojavljajo duševne motnje in psihične težave, da pa se v hujši obliki pojavljajo pri 1,4% bolnikov z KME. Podatki iz literature in prakse ne poznajo takšnega primera. Tudi ocena subjektivne predvidljivosti pokaže, da je imel bolnik ob prihodu na kliniko le lažje psihične težave, zato ni bilo razlogov, da bi bolniku moral na pomoč priskočiti specialist - psihiater, prav tako pa ni bilo razlogov za dodatni nadzor nad bolnikom. Zdravniki in ostalo bolnišnično osebje so ravnali v skladu z ustaljeno strokovno prakso, element protipravnosti ni podan, tako pa odpade tudi odškodninska obveznost tožene stranke. Revizija je bila kot neutemeljena zavrnjena.
Pripravila: Petra Dolinšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
