(okrajno sodišče) Sodišče prve stopnje je zoper toženca izdalo zamudo sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in mu naložilo plačilo denarnega zneska. Toženec je vložil predlog za obnovo postopka, ker sta mu bila poziv za odgovor na tožbo in zamudna sodba vročena s fikcijo, sam pa ni nikoli prejel niti obvestila o prejeti sodni pošiljki. Že leto dni pred domnevnim vročanjem se je toženec odselil v tujino in tam ni več prebival, kar izhaja tudi iz odločbe upravnega organa, iz katerega je razvidno, da je v času vročanja že vodil upravni postopek zaradi ugotovitve dejanskega prebivališča.
Ker je bilo ugotovljeno, da se je toženec odselil v tujino, je upravna enota izdala odločbo o izbrisu toženca iz registra stalnega prebivalstva. S takšnim načinom vročanja tožbe in sodbe na naslovu, kjer toženec že zdavnaj ni več živel, je bilo toženi stranki onemogočeno sodelovanje v postopku in obravnavanje pred sodiščem. Da je bila zoper toženca izdana zamudna sodba je toženec izvedel šele z vpogledom v izvršilni spis, kjer se vodi izvršba na podlagi zamudne sodbe in nato z vpogledom v pravdni spis.
Tožnik je v odgovoru navajal, da bi moral toženec dokazati, da je ves čas, to je od odselitve pa do seznanitve z izvršilnim postopkom, bival v tujini in da nikoli ni prišel v RS, česar pa ni storil. Toženec tudi ni izkazal, kdaj je dejansko prišel v RS in se seznanil z dopisom izvršitelja, da poteka izvršilni postopek, saj zgolj dejstvo, da si je pooblaščenec toženca na določen dan ogledal izvršilni spis, ne izkazuje, da je predlog za obnovo pravočasen.
Sodišče je ugotovilo, da sta bili tožba in sodba vročeni s t.i. fikcijo vročitve po 142. členu Zakon o pravdnem postopku (ZPP) na naslovu bivališča, na katerem toženec v času poskusa vročitve, kot tudi v času vložitve tožbe, ni prebival. To je zaslišan izpovedal toženec in njegova žena kot priča, izpoved pa se je izkazala za resnicoljubno po vpogledu v odločbo upravne enote, skladno s katero je bil toženec izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka. Ker toženec na naslovu vročanja ni stanoval, so bila nepravilno uporabljena tudi določbe ZPP o fikciji vročitve, saj je glede na določbo 2. odstavka 139. člena ZPP in sodno prakso za pravilno vročitev potrebno, da naslovnik na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev, dejansko stanuje in ni dovolj, da ima tam formalno registrirano prebivališče oz. da je tam veljavno prijavljen.
Tridesetdnevni rok za vložitev predloga za obnovo postopka prične teči šele tedaj, ko se je stranka seznanila z odločbo in ne že z dnem nastopa fikcije vročitve. Rok sicer res ni začel teči šele z vpogledom v pravdni spis, ampak z vpogledom v izvršilni spis, kjer se je nahajala zamudna sodba kot podlaga izvršbe, vendar je predlog vseeno pravočasen. Rok za vložitev predloga je namreč pričel teči z naslednjim dnem po dnevu vpogleda pooblaščenca toženca v izvršilni spis. Pojasniti pa velja tudi to, da toženec negativnega dejstva, da se z zamudno sodbo ni seznanil že pred zatrjevanim dnem, sploh ne more dokazovati. Četudi bi se ugotovilo, da se je toženec po odselitvi v tujino občasno vračal v RS in v tem času stanoval na spornem naslovu, zgolj ta okoliščina ne bi zadoščala za zaključek, da se je toženec z sodbo seznanil in kdaj naj bi to bilo. Zgolj domneva, da bi se toženec ob občasnih prihodih seznanil z obvestili o prispeli sodni pošiljki, ne zadošča.
Ker stranki ni bila dana možnost seznaniti se s tožbo, nanjo odgovoriti in se udeležiti naroka za glavno obravnavo, torej ni imela možnosti obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja razlog za obnovo pravnomočno zaključenega postopka po 2. točki 1. odstavka 394. člena ZPP.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
