(okrožno sodišče, višje sodišče) Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke in ji naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je v celoti verjelo izpovedbi tožene stranke, katera je za razliko od tožeče stranke, na sodišče naredila vtis, saj je na vprašanja odgovarjala brez zadržkov, brez oklevanja in ni poskušala očrniti nasprotne stranke.
V pritožbi je tožeča stranka navajala, da je v izpodbijani sodbi zelo moteče in tudi neobičajno, da sodišče prve stopnje čez celotno izpodbijano sodbo postavlja retorična vprašanja, namesto, da se konkretno opredeli to dejanskih navedb pravdnih strank in dokazov, ki so jih te predložile. Z neprestanim ponavljanjem besedne zveze »kakorkoli že« sodišče prve stopnje ustvarja vtis, da najprej oceni določen dokaz kot pomemben, nato pa ga v isti sapi popolnoma razvrednoti in preide na popolnoma drugo dokazno oceno, posledica pa je ta, da so razlogi o odločilnih dejstvih ponovno nejasni ali pa jih sploh ni in se sodišče prve stopnje bolj opira na subjektivne občutke, ki jih je doživljalo, ko je zasliševalo zakonita zastopnika pravdnih strank.
Ne drži pritožbeni očitek, da so zaradi stila pisanja sodišča prve stopnje razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. Kljub morebiti drugačnem in nenavadnem slogu pisanja je po mnenju pritožbenega sodišča iz obrazložitve izpodbijane sodbe vendarle mogoče izluščiti ključne razloge in zaključka sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je pri ocenjevanju izpovedb zakonitih zastopnikov pravdnih strank res oprlo na svoje subjektivne občutke, vendar pa na ta način ni ravnalo nepravilno, kot to zmotno opozarja pritožba.
V skladu z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) namreč sodnik sodi in torej tudi ocenjuje izpovedbe strank, v skladu z načelom proste dokazne ocene. Postulat vestnosti dokazne presoje tako pomeni moralno kategorijo, ki izraža dvoje: najprej to, da gre za sodnikovo intimno prepričanje, in drugič, da dokazna ocena kljub obveznemu poudarjanju racionalnosti in stvarnosti izraža tudi sodnikovo moralno in vrednostno pojmovanje.
Tako sodišču ni mogoče očitati, da se je pri ocenjevanju izpovedi strank oprlo na svoje subjektivne občutke, v kolikor je seveda sodnikova moralna (subjektivna) dokazna ocena kombinirana s skrbnostjo, ki izraža objektivni koncept dokazne ocene. Slednjemu je v obravnavanem primeru zadoščeno, saj sodišče prve stopnje pri ocenjevanju izpovedi strank ni oprlo le na svoje subjektivne občutke, temveč je navedbe strank osvetlilo tudi z ostalimi listinskimi dokazi.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
