(okrožno sodišče) Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je solastnica stanovanja, katerega pa izključno uporablja tožena stranka. Slednja tožeči stranki nikoli ni dovolila vstopa v stanovanje in ji je s tem onemogočila uporabo, zato od tožene stranke zahteva plačilo uporabnine za zadnjih pet let pred vložitvijo tožbe.
Tožena stranka je tekom postopka zatrjevala, da tožeča stranka nikoli ni skušala priti v stanovanje, že več let nista imeli nikakršnih stikov, svoje pravice do soposesti tožnica tako ni nikoli uveljavljala, zato tudi nima nikakršnega zahtevka do tožene stranke.
Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 1. odstavku 66. člena določa, da imajo solastniki pravico uporabljati solastno stvar v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, ne da bi s tem kršili pravice drugega. Souporaba stvari je odvisna od narave in namena stvari, zato se morajo v takšnih primerih solastniki o načinu uporabe dogovoriti, če pa dogovor med njimi ni mogoč, lahko zahtevajo, da o tem odloči sodišče v nepravdnem postopku. Solastniki pa morajo spoštovati pravice drug drugega na solastni stvari tudi pred določitvijo načina uporabe.
Primer kršitve, ko solastnik stvar uporablja v večjem obsegu kot znaša njegov delež, je urejal 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po letu 2002 pa 198. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Oba določata, da lahko imetnik stvari zahteva od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od te uporabe. To zakonsko določilo je potrebno razlagati po njegovem namenu, ta pa je skupen zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve in je v tem, da prikrajšani dobi ustrezno odmeno. Pri tem ni pomembno, ali za obogatenega pomeni pridobitev stvari objektivno korist ali ne oziroma ali se je dejansko okoristil ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Pomembna je predvsem korist, ki jo je obogateni lahko imel od stvari, ki jo je imel v posesti.
Predpostavka obogatitvenega zahtevka pa je tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje mora biti realno in konkretno. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, pa ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi od tožene stranke zahtevala dopustitev uporabe solastnega stanovanja, nikoli je ni pisno pozvala k izročitvi ključev, tja ni hodila in naj bi le urejala vse potrebno za sprožitev ustreznega sodnega postopka za izročitev nepremičnine, kar pa ne zadošča.
Tožeča stranka tako ni izkazala prikrajšanja in torej ne pogojev, ki jih zahteva 198. člen OZ v povezavi s 190. členom OZ, zato je njen zahtevek iz tega naslova že po temelju neutemeljen.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
