(okrajno sodišče) Tožeča stranka je vložila zoper toženo stranko tožbo, s katero je zahtevala izročitev shrambe, katera naj bi predstavljala skupen del tožnikove stanovanjske stavbe in ga je tožena stranka nezakonito zasedala in uporabljala. Kot etažni lastnik in solastnik skupnega dela stanovanjske stavbe je tožeča stranka aktivno legitimirana za vložitev tožbe in lahko zahteva izročitev celotnega skupnega dela v posest, ne glede na solastništvo ostalih etažnih lastnikov in ne glede na njihovo pripravljenost sodelovati v pravdnem postopku kot tožniki. Tožena stranka ni etažni lastnik v stanovanjski stavbi.
Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in tekom postopka ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke, saj naj slednja ne bi mogla postaviti tožbenega zahtevka, na podlagi katerega zahteva izročitev celotne shrambe, izročitve solastninskega deleža pa tako ali tako naj ne bi mogla zahtevati, posledično pa naj bi bila vložena tožba nesklepčna.
Po oceni tožene stranke bi lahko samo vsi etažni lastniki kot tožniki zahtevali izročitev skupnega dela stanovanjske stavbe, sicer bi lahko prišlo do situacije, da bi bil posamezni etažni lastnik pri uveljavljanju svojih pravic, ki izvirajo iz etažne lastnine, privilegiran in bi morali ostali etažni lastniki od tožnika zahtevati izročitev skupnega dela stavbe v soposest. Tožena stranka je zatrjevala, da je nesprejemljivo, da lahko posamezni solastnik z zelo majhnim idealnim deležem zahteva izročitev celotnega skupnega dela v izključno posest.
Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožeča stranka je na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) upravičena, da mu tožena stranka izroči sporni prostor v posest, saj je kot etažni lastnik solastnik le tega, tožena stranka pa na tem prostoru nima nikakršnih pravic. Tožeča stranka ima na podlagi 100. člena SPZ pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari in ne samo v sorazmerju s solastniškim deležem, zato ima tožeča stranka pravno varstvo na celotni stvari.
Na aktivni strani namreč ne more obstajati t.i. nujno sosporništvo vseh etažnih lastnikov oziroma solastnikov skupnih delov stavbe, kar popolnoma zmotno zatrjuje tožena stranka. Ni namreč mogoče dopustiti situacije, v kateri posamezni etažni lastniki stanovanjske stavbe v takšni tožbi ne bi hoteli sodelovati in bi bili popolnoma pasivni, posamezni etažni lastnik, kateri pa bi zoper tretje hotel uveljavljati svoje pravice, bi bil v primeru sprejetja stališča tožene stranke pri tem popolnoma onemogočen.
Razmerja, do katerih pride med posameznimi etažnimi lastniki po tem, ko tožnik doseže izročitev skupnega dela v izključno posest, je stvar medsebojnih razmerji med etažnimi lastniki, ki so urejena z določbami SPZ, Stanovanjskega zakona (SZ) in pogodbo o medsebojnih razmerjih, ki jo sklenejo etažni lastniki.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
