Ustavno sodišče razlaga, da zakonska ureditev, ki prepoveduje kajenje v zaprtih javnih in delovnih prostorih in ki v kadilnicah prepoveduje uživanje hrane in pijače, res pomeni poseg v splošno svobodo ravnanja (35. člen ustave). Vendar pa navedeni poseg ni prekomeren, saj je le na ta način mogoče učinkovito doseči legitimni cilj, ki ga zasleduje zakonodajalec, to je zaščita zaposlenih in vseh oseb pred škodljivimi učinki pasivnega kajenja ali tobačnega dima iz okolja.
Pravica do splošne svobode ravnanja daje posamezniku pravico, da "razpolaga sam s seboj" in s tem, kar mu je kot osebi lastno, brez zunanjih vplivov. Za posameznika je namreč pomembno, da izbere svoj življenjski slog, da razvije svojo osebnost in da živi tako, kot se sam odloči. V splošno svobodo ravnanja tako sodi tudi pravica posameznika, da odloča o tem, ali bo kadil ali ne. Izbira posameznika nujno vključuje svobodno voljo.
Za osebnostne pravice, pa velja, da niso absolutne in neomejene, temveč so v skladu s tretjim odstavkom 15. člena ustave omejene s pravicami drugih v primerih, ki jih določa ustava. Posegi v človekove pravice ali temeljne svoboščine so po ustaljeni ustavnosodni presoji dopustni, če so v skladu z načelom sorazmernosti.
Pri uporabi tobačnih izdelkov je treba nujno upoštevati dejstvo, da povzroča zasvojenost, ki lahko v določeni meri izključuje svobodo odločanja tako kadilcev kot tudi uporabnikov drugih tobačnih izdelkov. Kljub zasvojenosti s tobačnimi izdelki pri njihovi uporabi ne gre za prirojeno potrebo človeka, kot so hranjenje, pitje, spanje, gibanje, izražanje, temveč vsaj na začetku (še preden se razvije zasvojenost) za njegovo svobodno odločitev.
Cilj izpodbijane zakonske ureditve je zagotoviti popolno zaščito zaposlenih iz vseh poklicnih skupin pred izpostavljenostjo za zdravje škodljivim vplivom tobačnega dima v delovnih prostorih, popolno zaščito vseh oseb pred izpostavljenostjo za zdravje škodljivim vplivom tobačnega dima v javnih prostorih, zmanjšati povpraševanje po tobačnih izdelkih, zmanjšati kajenje med mladimi in odraslimi ter povečati opuščanje kajenja. Navedeno po oceni ustavnega sodišča zadošča za sklep, da je imel zakonodajalec ustavno dopusten cilj, zaradi katerega je omejil splošno svobodo ravnanja pobudnikov, varovano v okviru 35. člena ustave.
Za doseg želenega cilja je po oceni ustavnega sodišča tak poseg primeren. Kot je že bilo pojasnjeno, je prepoved kajenja v zaprtih javnih in delovnih prostorih edini ukrep, ki lahko zagotovi učinkovito zaščito pred škodljivimi vplivi tobačnega dima oziroma pred pasivnim kajenjem. Z njim se namreč bistveno zmanjšajo izpostavljenost tobačnemu dimu v okolju, s tem pa tudi tveganja, povezana s pasivnim kajenjem.
Pripravila: Helena Brlan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
