(okrajno sodišče) Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi vračila dolga po posojilni pogodbi. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je toženi stranki posodila določen denarni znesek, slednja pa se je zavezala posojilo vrniti v mesečnih obrokih. Od zadnjega zapadlega mesečnega obroka, ko je tožena stranka nazadnje plačala določen znesek, je preteklo skoraj sedem let, nato pa je tožena stranka izročila tožeči stranki denarni znesek kot delno poplačilo dolga in obljubila nadaljnja plačila.
S takšnim postopanjem se je po oceni tožeče stranke tožena stranka očitno zavezala poplačati dolg, kljub morebitnemu zastaranju terjatve in se je na ta način odpovedala zastaranju, zato je mogoče zoper njo vodi pravdni postopek za vračilo celotnega zapadlega dolga.
Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da je sicer res plačala zadnji znesek kot delno poplačilo dolga in to po sedmih letih od nazadnje zapadlega in plačanega obroka posojila, vendar izključno zato, ker je po dolgem času srečala tožečo stranko na neki prireditvi in je pod pritiskom moralne obveze nekaj tudi plačala, vendar nikakor pa s tem ni hotel pripoznati zastaranega dolga. Tožena stranka tožeči stranki noče plačati ničesar več, saj je terjatev zaradi poteka časa zastarana.
Sodišče je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je bilo zastaranje nazadnje pretrgano pred sedmimi leti, ko je pričelo zastaranje teči znova in se je ob upoštevanju splošnega petletnega zastaralnega roka iztekel pred dvema letoma. Povsem nepomembno pa je, ali je tožena stranka izročila določen denarni znesek tožeči stranki po tem, ko je zastaranje že nastopilo.
Skladno z določbo 364. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, pri čemer lahko dolžnik to stori ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Zastaralni rok se s pripoznanjem namreč lahko pretrga samo, dokler terjatev ni zastarana.
Po nastopu zastaranja je mogoče enake učinke, kot jim ima pripoznava dolga po 364. členu OZ, doseči samo, če so izpolnjeni pogoji za odpoved zastaranju. Pisna pripoznava iz 341. člena in pripoznava dolga iz 364. člena OZ sta različna instituta. Pisna pripoznava iz 341. člena je mogoča šele po nastopu zastaranja, zanjo pa je predpisana tudi strožja obličnost, saj se samo pisna pripoznava zastarane obveznosti šteje za odpoved zastaranju.
Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi tožena stranka pisno pripoznala zastarano obveznost, dala zastavo ali kakšno zavarovanje za zastarano terjatev. Ker delnega plačila naturalne obveznosti ni mogoče šteti za odpoved zastaranju, je sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo iz razloga, ker je z zastaranjem prenehala pravica tožeče stranke zahtevati izpolnitev obveznosti.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
