Šesti odstavek 4. člena ZVRK, pooblašča vlado, da po prostem preudarku odloči o dodelitvi dodatnih proračunskih sredstev za referendumsko kampanjo, kadar so pobudniki ali predlagatelji referenduma proračunski uporabniki. V neskladju z načeli pravne države (2. člen ustave) in načelom zakonitosti delovanja upravnih organov (120. člen ustave) naj bi bilo, da ZVRK ni jasno in določno uredil financiranja referendumske kampanje, kadar je predlagatelj referenduma državni svet, temveč je vsakokratno odločitev o dodelitvi in o višini sredstev prepustil vladi, ki o tem odloča po popolnoma nevezanem prostem preudarku.
Državni svet je ustavni organ, ki se prek svoje ustavne pristojnosti zahtevati zakonodajni referendum, vključuje v postopek sprejemanja zakona. Z referendumom se odločitev o sprejemu zakona prepusti volivcem, državni svet pa na ta način opravlja korekcijo zakonodajnega dela državnega zbora. Iz takega ustavnega položaja državnega sveta, ki vključuje tudi sodelovanje z državnim zborom v zakonodajnem postopku, izhaja, da ima državni svet legitimen interes volivce v referendumskem postopku seznaniti s svojimi stališči in z argumenti, ki govorijo za sprejem oziroma proti sprejemu zakona.
Ker državni svet z zahtevo za zakonodajni referendum uresničuje svojo ustavno pristojnost in se tako aktivno vključi v zakonodajni postopek, mu je treba zagotoviti, da lahko dejavno sodeluje tudi v referendumski kampanji, zlasti tako, da sodeluje pri seznanjanju in obveščanju volivcev in s tem vpliva na njihovo odločanje na referendumu. Smisel zahteve za zakonodajni referendum je, da se volivce povabi, naj kot zadnji arbiter odločijo o zakonski ureditvi, o kateri so se v političnem parlamentarnem procesu pojavila nesoglasja.
Pristojnost zahtevati odločitev ljudstva je ustava dala tudi državnemu svetu in izvajanje te pristojnosti bi bilo lahko resno ogroženo ali celo izničeno, če državni svet ne bi imel možnosti sodelovati v referendumski kampanji. Zato pravica organizirati in voditi referendumsko kampanjo implicitno izhaja iz pristojnosti državnega sveta, da zahteva zakonodajni referendum, in je njen sestavni del. Bistvenega pomena za izvedbo kampanje pa je, da so državnemu svetu zagotovljena primerna sredstva.
Ker je delovanje državnega sveta kot državnega organa v celoti financirano iz državnega proračuna (v državnem svetu niso organizirano navzoče politične stranke, ki bi bile upravičene do proračunskih sredstev v skladu z zakonom, ki ureja politične stranke), mu je treba za referendumsko kampanjo zagotoviti ustrezna proračunska sredstva. V nasprotnem primeru je lahko prizadeto učinkovito izvrševanje ene od njegovih ustavnih nalog, s čimer je kršen 97. člen ustave, ki določa pristojnosti državnega sveta.
Tako je pravica organizirati in voditi referendumsko kampanjo, sestavni del ustavno določene pristojnosti državnega sveta, da zahteva zakonodajni referendum. Bistvenega pomena za izvedbo kampanje je, da so državnemu svetu zagotovljena primerna proračunska sredstva. V nasprotnem primeru je lahko prizadeto učinkovito izvrševanje njegovih ustavnih nalog, s čimer je kršen 97. člen ustave, ki določa pristojnosti državnega sveta.
Ustavno sodišče izpodbijane ureditve ni razveljavilo, ker zakon spornega vprašanja ne ureja na način, ki bi omogočal razveljavitev le za državni svet. Z razveljavitvijo izpodbijane zakonske določbe bi bili zajeti vsi proračunski uporabniki, ki so lahko pobudniki ali predlagatelji referenduma. Zato je glede izpodbijane ureditve ugotovilo neskladje z ustavo in zakonodajalcu naložilo, naj ZVRK v roku šestih mesecev uskladi z ustavo.
Pripravila: Helena Brlan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
