Prvi odstavek 10. člena ZDru-1 ureja uporabo jezikov v imenu društva. Člen je v neskladju z ustavo, ker italijanščine in madžarščine kot jezikov avtohtonih narodnih skupnosti na območjih, kjer ti živita, zakonodajalec ne sme obravnavati kot tujih jezikov.
V teh razmerjih italijanščine in madžarščine zato ni dopustno (ob slovenščini) uporabljati kot prevod. Pravice v zvezi z uporabo jezikov teh narodnih skupnosti mora zakonodajalec urejati z določitvijo načina neposredne uporabe teh jezikov, torej italijanskega in madžarskega jezika.
Republika Slovenija zagotavlja avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti visoko stopnjo varstva. Ustava varuje avtohtoni italijansko in madžarsko narodnost ter njune pripadnike na dva načina. Na eni strani zagotavlja vsem in torej tudi njim enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost (prvi odstavek 14. člena), na drugi strani pa jim daje še nekatere posebne (dodatne) pravice.
Te pravice so utemeljene z zavezo države v 5. členu ustave, da na svojem ozemlju varuje in zagotavlja pravice narodnih skupnosti. Nekatere posebne pravice določa že 64. člen ustave. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da ustava dovoljuje tudi zakonodajalcu, da avtohtonima narodnima skupnostma in njunim pripadnikom zagotovi posebno (dodatno) varstvo. Posebne pravice, ki pripadajo samo manjšini oziroma njenim pripadnikom, so v teoriji znane kot pozitivno varstvo manjšin. Pozitivno varstvo povzroča pozitivno diskriminacijo, ker so pripadnikom manjšine zagotovljene pravice, ki jih pripadniki večine nimajo, vendar take pravice priznavajo in s tem kažejo na demokratičnost družbe.
Posebne pravice iz 64. člena ustave dopolnjuje ustavna določba o jeziku avtohtonih narodnih skupnosti kot uradnem jeziku v Republiki Sloveniji. Ustava v 11. členu določa, da sta (poleg uradnega jezika v Sloveniji, ki je slovenščina) na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, uradna jezika tudi italijanščina ali madžarščina. To pomeni, da imajo državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil dolžnost s pripadniki teh skupnosti uradovati v njihovem jeziku.
Z imenom društvo kot pravna oseba zasebnega prava deluje v družbi in vstopa v razmerja z drugimi osebami, zasledujoč cilje, zaradi katerih je bilo ustanovljeno. Gre torej za javno rabo jezika. Zato je v tem primeru ustavnopravno varstvo jezika narodnih skupnosti zagotovljeno v okviru pravice do združevanja, ki je za pripadnike narodne skupnosti še dodatno urejena v 64. členu ustave. Po tej ustavni določbi so posebne pravice pri ustanavljanju organizacij zagotovljene v izrecni povezavi z ohranjanjem narodne identitete. Njena bistvena sestavina pa je jezik. Glede na to je v povezavi z združevanjem z namenom ohranjanja narodne identitete v okviru te ustavne določbe varovan tudi jezik narodnih skupnosti. To varstvo je po vsebini širše, kot ga določa 11. člen ustave, skupaj pa pomenita smiselno celoto. Zato imata jezika narodnih skupnosti na območju, kjer ti skupnosti živita, poseben ustavni položaj in varstvo ter kot taka nista tuja jezika.
Na podlagi četrtega odstavka 64. člena ustave zakon ureja položaj in način uresničevanja pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti na območjih, kjer živita, ter tiste pravice, ki jih pripadniki teh narodnih skupnosti uresničujejo tudi zunaj teh območij. Zakonodajalec zato tudi glede jezika, v katerem je ime društva, s sedežem na območju, kjer narodni skupnosti živita, lahko določi, kako se pri tem uresničujejo pravice teh skupnosti. Vendar mora pri tem spoštovati njun ustavnopravni položaj in pravice. Italijanščine in madžarščine kot jezikov avtohtonih narodnih skupnosti na območjih, kjer ti živita, zato ne sme obravnavati kot tujih jezikov.
To pa pomeni, da v teh razmerjih italijanščine in madžarščine ni dopustno (ob slovenščini) uporabljati kot prevod. Pravice v zvezi z uporabo jezikov teh narodnih skupnosti mora urejati z določitvijo načina neposredne uporabe teh jezikov, torej italijanskega in madžarskega jezika.
Ker izpodbijana ureditev za društva s sedežem na območju, kjer avtohtoni skupnosti živita, določa uporabo prevoda imena društva v italijanskem ali madžarskem jeziku in ne uporabe tega jezika samega, ni v skladu s pravicami, ki jih ti narodni skupnosti uživata po prvem odstavku 64. člena ustave. Zato je ustavno sodišče odločilo, da je izpodbijana ureditev v neskladju z ustavo.
Pripravila: Helena Brlan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
