(okrožno sodišče, višje sodišče) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 3. odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo.
V pritožbi je državni tožilec navajal, da bi moralo sodišče upoštevati okoliščino, da je obtoženec v drugem kazenskem postopku zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in čeprav ta postopek še ni zaključen, pa bi sodišče prve stopnje moralo to upoštevati kot okoliščino, ki se nanaša na njegovo osebnost. Očitno naj bi pri obtožencu šlo za osebo, katero k storitvi kaznivih dejanj vodijo predvsem motivi premoženjske narave, ponavljanje istovrstnih kaznivih dejanj pa naj bi kazalo na njegov odnos do spoštovanja zakonskih norm. Državni tožilec je zato predlagal, da se izpodbijana sodba v kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu izreče zaporna kazen.
Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije. Kolikor državni tožilec meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri kazenske sankcije upoštevati, da se obtoženec nahaja v kazenskem postopku zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in čeprav še ni bil obsojen, pa bi sodišče to okoliščino vendar moralo upoštevati kot okoliščino, ki se nanaša na njegovo osebnost, nima prav.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zapisalo, da navedenega dejstva ni moglo upoštevati kot obteževalno okoliščino pri odmeri dolžine kazni oziroma pri izbiri kazenske sankcije, saj za dejanje obtoženec še ni bil pravnomočno obsojen. Takšna razlaga je povsem pravilna in izhaja iz temeljnega načela domneve nedolžnosti po 3. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kolikor bi obveljalo tožilčevo stališče, da bi potek drugega kazenskega postopka moralo sodišče upoštevati kot obteževalno okoliščino v okviru osebnosti storilca, bi se navedeno načelo enostavno zaobšlo.
V številni sodbah je bilo že večkrat pojasnjeno, da potek drugega kazenskega postopka ne more pomeniti obteževalne okoliščine, temveč se lahko upošteva pri drugih ukrepih na primer pri odreditvi pripora. Zato nasprotna pritožbena izvajanja državnega tožilca v navedeni smeri seveda ne morejo biti upoštevna, posledično je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
