(okrožno sodišče, višje sodišče) Tožeča stranka je s tožbo izpodbijala prodajno pogodbo sklenjeno med prvotoženo stranko kot stečajnim dolžnikom in solastnikom polovice prodane nepremičnine ter drugotoženo stranko kot najboljšim ponudnikom v stečajnem postopku. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se prodajna pogodba, sklenjena med toženima strankama razveljavi in da mora prvotožena stranka s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo z enako vsebino, kot jo je sklenila z drugotoženo stranko.
Tožeča stranka je kot solastnik druge polovice nepremičnine namreč imel predkupno pravico po določilh SPZ, kar pa v stečajnem postopku očitno ni bilo upoštevano, pri čemer pa omejitev iz 153. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), ker je drugi toženec zakonec stečajnega dolžnika, v konkretnem primeru ne pride v poštev.
Drugotožena stranka je v v pritožbi uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava. Ker Stvarnopravni zakonik (SPZ) ureja pravico do lastnine in v zvezi z lastnino na splošno, predkupna pravica po 66. členu SPZ ne more biti močnejša in ne more imeti prednosti pred določilom 153. člena ZPPSL, ki ima v stečajnem postopku naravo lex specialis in zakonsko določilo jasno navaja krog oseb, ki ne morejo biti kupci premoženja stečajnega dolžnika. Drugotožena stranka ne spada v ta krog in je posledično pogodba v celoti veljavna, tožnik pa spada v ta krog kot zakonec stečajnega dolžnika. Namen izključevanja subjektov iz kroga kupcev je v preprečevanju možnosti njihovega vplivanja bodisi na poslovanje podjetja ali vodenje postopka stečaja in nato okoriščanje z nakupom.
V konkretnem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka solastnik do ene polovice v zemljiško knjigo vpisane nepremičnine in da ima solastnik pri prodaji nepremičnine zakonsko predkupno pravico. Druga polovica nepremičnine, last stečajnega dolžnika oziroma prvo tožene stranke, je bila prodana z zbiranjem ponudb najugodnejšemu ponudniku - drugotoženi stranki po sklepu stečajnega senata, tožeča stranka pa je bila kot kupec prodane nepremičnine izključena.
V konkretnem primeru gre za konkurenco med dvema zakonoma in sicer SPZ, po katerem ima solastnik nepremičnine zakonito predkupno pravico in ZPPSL, po katerem zakonec fizičen osebe – stečajnega dolžnika ne more biti kupec nepremičnine. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je zakonita predkupna pravica močnejša od omejitve v določilu 153. člena ZPPSL zato, ker je pravica do lastnine ustavna kategorija, kar velja tudi za zakonito predkupno pravico, ki omogoča posamezniku, da jo pravno veljavno uveljavlja. Tožnika je kot solastnika ostalega dela nepremičnine potrebno varovati, iz zakonskega določila 153. člena ZPPSL pa izhaja namen, da se vzpostavi bolj odgovorno in jasneje razpoznavno strategijo upravljanja s kapitalom in zmanjša možnosti za morebtno špekulativno ravnanje aktualnih in bivših vodilnih struktur, predvsem v času izvajanja privatizacije podjetij.
Očitno je, da je zakonodajalec s širjenjem kroga oseb, ki v stečajnem postopku ne morejo nastopati kot kupci premoženja stečajnega dolžnika, ni želel vzpostaviti nenavdanega stanja, pri katerem bi bilo utemeljeno izpostaviti vprašanje skladnosti zakonskega določila z Ustavo RS, po kateri se človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejijo, vendar le zaradi pravic drugih, oziroma javnih koristi.
V konkretnem primeru ne gre za izigravanje citiranega določila ZPPSL, gre pa za uveljavljanje zakonite predkupne pravice, ki mora učinkovati na izbiro pogodbenega partnerja, saj omejuje svobodo prodajalca glede avtomatične izbira spogodbenika. Slednje velja tudi v postopku prodaje premoženja stečajnega dolžnika v stečajnem postopku, ki poteka po navodilih in pod nadzorom stečajnega senata, saj tudi za odrejeno prodajo z zbiranjem ponudb veljajo določbe splošnih predpisov o obligacijskih in stvarnopravnih posledicah.
Tožnik je stečajno sodišče obvestil, da uveljavlja predkupno pravico in je ponujal kupnino, za katero je bila nepremičnina prodana. Ker je konkretna prodaja premoženja stečajnega dolžnika obremenjena z napako – nepravilnostjo pri sklenitvi pogodbe med toženima strankama, saj niso bili izpolnjeni pogoji, ki so potrebni za veljavnost pogodbe (člen 94 do 99 Obligacijskega zakonika – OZ), je postavljenemu zahtevku materialnopravno pravilno ugodilo, posledično pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
