(okrožno sodišče, višje sodišče) Tožeča stranka kot gospodarska družba je od tožene stranke kot gospodarske družbe in lastnice stanovanja zahtevala plačilo terjatve iz naslova neplačanih računov za dobavljeno toplotno energijo. Na podlagi ugovora tožene stranke o zastaranju terjatve je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da zastarajo terjatve za dobavljeno toplotno energijo takrat, ko poteče enoletni zastaralni rok od dneva, ko bi tožeča stranka lahko terjala plačilo.
V 1. odstavku 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je urejen zastaralni rok za terjatve iz naslova toplotne energije, pri čemer je kot kriterij za enoletni zastaralni rok poleg vrste storitve, določen še namen opravljanja storitve, in sicer je zakonodajalec določil, da velja enoletni zastaralni rok takrat, ko je toplotna energija dobavljena za potrebe gospodinjstva.
V konkretnem primeru je lastnica stanovanja res pravna oseba, vendar je bilo tekom postopka ugotovljeno, da je bila toplotna energija porabljena za ogrevanje stanovanja, v katerem je živela družina, pa četudi brez dovoljenja lastnice. Drugačna bi bila situacija le, če bi bila namembnost stanovaja spremenjena v poslovne prostore ali pa v službeno stanovanje, ki bi ga uporabljali za občasno prebivanje poslovnih partnerjev pravnega subjekta.
Tožeča stranka je v pritožbi navajala, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj nikakor ne drži, da bi za terjatev tožeče stranke veljal enoletni zastaralni rok, saj je tožena stranka kot gospodarska družba zavezanka za plačilo teh stroškov, pri čemer ni bistveno, kdo je dejansko stanoval v stanovanju v spornem obdobju.
Pritožbeno sodišče se pridružuje materialnopravnemu naziranju tožeče stranke glede dolžnine zastaralnega roka za konkretno iztoževano terjatev iz naslova toplotnega ogrevanja. Po dololočbi 1. točke 1. odstavka 355. člena OZ v enem letu res zastarajo terjatve za dobavljeno toplotno energijo, vendar le, če je dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva.
V konkretnem primeru pa je bilo ogrevanje izvršeno za potrebe gospodarske družbe, kar pomeni, da tožeča stranka terja plačilo ogrevanja, ki ni bilo izvršeno za potrebe gospodinjstva, upoštevajoč, kdo je tožena stranka. To pa bi kazalo na to, da gre za terjatve iz gospodarskih pogodb po 349. členu OZ, za katere je določen zastaralni rok treh let.
Okoliščina, da je v stanovanju takrat živela družina in še to proti volji lastnika, pa ne more biti bistvena pri pravilni uporabi materialnega prava. Zaradi tega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
