okrajno sodišče, višje sodišče) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi in sklenilo, da bo sodišče odločalo o zahtevku in stroških v pravdnem postopku. Upnik je zoper sklep vložil pritožbo in navajal, da sodišče pri presojanju ugovora ni upoštevalo 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki govori, da mora biti ugovor obrazložen. Dokazno breme, da upniku ni več ničesar dolžan naj bi bilo na dolžniku, slednji pa naj ne bi predložil nikakršnega dokaza, zato bi ga sodišče moralo šteti kot neobrazloženega.
V drugem odstavku 61. člena ZIZ so predpisani kriteriji za obrazloženost ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Dolžnik mora navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, torej pravno pomembna dejstva, s katerimi bi v morebitni pravdi dosegel zavrnitev upnikovega zahtevka, če bi se izkazalo za resnična, predlagati pa mora tudi dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Po oceni pritožbenega sodišča je dolžnikov ugovor zadostil kriteriju obrazloženosti, saj dolžnik nasprotuje upnikovi terjatvi, tako po temelju, kot po višini in navaja, da je upniku poravnal vse svoje obveznosti, tako da mu ne dolguje ničesar.
Dolžnik v ugovoru predlaga svoje zaslišanje in vpogled v poslovne knjige upnika. Ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 854/05, je lahko neobrazložen samo takšen ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Če dolžnik ugovarja zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti oziroma v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo terjatve, pa je treba pri ocenjevanju izpolnjevanja kriterijev obrazloženosti ugovora upoštevati tudi pravila o dokaznem bremenu.
Če torej dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem, v izvršilnem postopku, ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne na dolžniku. Če dokaze predlaga, pa pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev. V skladu z odločitvijo Ustavnega sodišča RS v citirani odločbi, torej predlaganega dokaza z zaslišanjem dolžnika ni mogoče šteti kot »neprimeren dokaz«, saj bi bila pritožniku s tem odvzeta možnost, da se o njegovi obveznosti, na podlagi vseh razpoložljivih dokaznih sredstev, odloči v pravdnem postopku.
V konkretnem primeru je dolžnik že v ugovoru navedel, da verodostojne listine ni prejel in da upniku ničesar ne dolguje, ker je njegovo terjatev v celoti poravnal. Kot dokaz za svoje ugovorne navedbe je predlagal tudi svoje zaslišanje. O dolžnikovi obveznosti, bo na podlagi vseh razpoložljivih dokaznih sredstev, torej odločalo sodišče v pravdnem postopku. Glede na navedeno je pritožbeno sodšče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.
Pripravil: Igor Cek, odv. kand.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
