Cilj spreminjanja 123. člena (123. člen pred spremembo) Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je bil, da se tudi staršem nepreskrbljenega otroka z motnjo v telesnem ali duševnem razvoju po njegovi polnoletnosti odvzame breme preživljanja ter jim na ta način zagotoviti enakopraven položaj v primerjavi s starši zdravih otrok.
Pri tem naj bi zakonodajalec izhajal iz dejstva, da preživljanje izhaja iz starševstva (54. člen Ustave), to je iz razmerja starši – otrok, in ne iz roditeljske pravice (slednja se namreč po veljavni zakonski ureditvi staršem obravnavane skupine invalidov še vedno lahko podaljša čez otrokovo polnoletnost). Zakonodajalec je torej za ukinitev preživninske obveznosti staršev invalidnih oseb po njihovi polnoletnosti imel razumen razlog.
Zamenjava družinske solidarnosti za družbeno je utemeljena tudi v javnem interesu. Načelo socialne države namreč državi nalaga obveznost nuditi ustrezno pomoč tistim, ki so je zaradi svojega neugodnega socialnega položaja potrebni.
Vse navedeno pomeni, da ukinitev preživninske obveznosti staršev sama po sebi ni v neskladju z 2. členom Ustave. Ker je zakonodajalec za vse starše obveznost preživljanja polnoletnih invalidnih otrok uredil enako, tudi ni kršil drugega odstavka 14. člena Ustave.
Zakonodajalec pa bi moral hkrati z ukinitvijo preživninske obveznosti staršev urediti takšen sistem dodeljevanja socialnih transferjev, ki bi lahko pokril osnovne potrebe invalidov ter jim na ta način zagotovil življenjsko raven, primerno spoštovanju njihovega osebnega dostojanstva.
Od vseh predpisov, ki urejajo socialno varstvo obravnavane skupine invalidov, je prav Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP) tisti, ki njihov položaj najbolj specialno ureja. Socialna transferja, ki jih ZDVDTP zagotavlja obravnavani skupini invalidov, sta nadomestilo za invalidnost ter pravica do dodatka za tujo nego in pomoč (3. člen ZDVDTP). Pravico do nadomestila za invalidnost invalidi pridobijo z dopolnjenim 18. letom starosti oziroma z dnem ugotovitve invalidnosti, če je bila ta ugotovljena kasneje (prvi odstavek 7. člena ZDVDTP).
Ustavno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za stik dveh pravnih področij, civilnopravnega in javnopravnega. Vendar pa poudarja, da mora zakonodajalec, če se odloči, da družinsko solidarnost v celoti nadomesti z družbeno solidarnostjo, takšno solidarnost invalidom, ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, tudi na ustrezen način zagotoviti.
Ker ne splošni, ne specialni predpisi obravnavani skupini invalidov ne zagotavljajo tistega, kar jim je zagotavljal prej veljavni (123. člen ZZZDR, je Ustavno sodišče odločilo, da je ZDVDTP v neskladju z Ustavo. Državni zbor je dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta, do odprave ugotovljene neustavnosti, pa ostaja preživninska obveznost staršev do svojih invalidnih otrok tudi po doseženi polnoletnosti, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR.
Pripravila: Helena Brlan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
