Izpodbijana določba (5 alinea četrtega odstavka 88. člena Zakona o obrambi - ZObr) naj bi postavljala osebe, ki opravljajo vojaško službo, v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi delavci na obrambnem področju in z drugimi delavci v državni upravi.
Skladno s to zakonsko določbo mora, kdor želi poklicno opravljati vojaško službo, izpolnjevati tudi pogoj, da ni bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, in da ni bil obsojen na zaporno kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje v trajanju več kot treh mesecev. Navedeni pogoj mora zaposleni izpolnjevati ves čas delovnega razmerja.
Skladno s sedmim odstavkom 88. člena ZObr namreč delavcu, ki poklicno opravlja vojaško službo, preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je obsojen zaradi kaznivega dejanja oziroma na kazen iz pete alineje tretjega odstavka 88. člena ZObr (sedmi odstavek 88. člena ZObr).
Ustavno sodišče razlaga, da so pogoji v zvezi s predkaznovanostjo za osebe, ki želijo opravljati vojaško službo, res določeni strožje kot za zaposlene v državni upravi oziroma druge javne uslužbence. Bistvena razlika je zlasti ta, da je prepoved pravnomočne obsodbe zaradi kaznivih dejanj, povzročenih iz malomarnosti, za vojaške osebe določena absolutno, za druge javne uslužbence pa pomeni takšna obsodba oviro za zaposlitev le, če je povezana z zaporno kaznijo v določenem trajanju. Ne glede na to pa izpodbijani ureditvi ni mogoče očitati neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
Drugi odstavek 14. člena Ustave zakonodajalca zavezuje, da enake primere obravnava enako in različne različno, dopušča pa mu različno urejanje enakih položajev, če obstajajo za takšno razlikovanje razumni in stvarni razlogi. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je zakonodajalcu dana možnost, da zaradi posebnosti in različnosti dela ter organizacije in drugih zahtev poklicnega dela v vojski uredi posamezna delovnopravna vprašanja drugače, kot so urejena na drugih področjih zaposlovanja (odločba št. U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in sklep št. U-I-329/04 z dne 9. 12. 2004).
Posebne zahteve vojaške službe utemeljujejo tudi strožjo ureditev pogojev v zvezi z nekaznovanostjo kot pogojem za poklicno opravljanje vojaške službe. Upoštevaje naravo vojaške službe in v okviru tega zlasti, da lahko prihajajo vojaške osebe v stik z zelo različnimi vrstami orožij in da so lahko napotene tudi na opravljanje nalog na kriznih območjih, je lahko namreč stopnja ogrožanja varnosti, ki jo lahko za posameznika oziroma za druge osebe pomeni opravljanje vojaške službe, večja kot pri opravljanju drugih poklicev javnih uslužbencev. To pa pomeni, da je imel zakonodajalec za razlikovanje razumne razloge.
Ustavno sodišče je sklenilo (Odločitev: U-I-287/05), da z navedbami, da bi moral zakonodajalec natančneje opredeliti kazniva dejanja, ki avtomatično preprečujejo poklicno opravljanje vojaške službe, ni mogoče utemeljiti neskladja izpodbijane ureditve z načelom pravne varnosti, ker iz izpodbijane ureditve to povsem jasno izhaja.
Pripravila: Helena Brlan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
