V obravnavanem primeru je bilo sporno, ali ima glede na določbo 2. odstavka 62. člena Zakona o sodiščih (ZS) Minister, pristojen za pravosodje, v postopku imenovanja predsednika sodišča pravico do izbire tudi tedaj, če mu Sodni svet v imenovanje predlaga le enega kandidata, torej ali lahko v takem primeru predlog Sodnega sveta zavrne in predlaganega kandidata ne imenuje za predsednika sodišča.
V izpodbijanem drugem odstavku 62. člena ZS je določeno le, da predsednike sodišč imenuje minister na predlog Sodnega sveta za dobo šestih let z možnostjo ponovnega imenovanja. Postopek izbire in pogoji za zasedbo mesta predsednika sodišča v ZS niso podrobno urejeni.
Glede pogojev zakon izrecno določa le, da je za predsednika sodišča lahko imenovan zgolj sodnik sodišča enakega ali višjega položaja (tretji odstavek 62. člena). Poleg tega pogoja določa še, da morajo kandidati prijavi priložiti življenjepis z opisom svoje strokovne dejavnosti in organizacijskih izkušenj po izvolitvi v sodniško funkcijo ter program dela sodišča (peti odstavek 62. člena).
Iz sedmega odstavka 62. člena, ki ureja postopek v zvezi s predlogom Sodnega sveta, če se na razpisano mesto prijavi več kandidatov, izhaja, da Sodni svet izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, izbere kandidata(e), ki ga (jih) bo predlagal Ministru v imenovanje. Predlog mora biti obrazložen (tako da je vsakemu kandidatu razvidno, na podlagi katerih podatkov in kriterijev je Sodni svet ugotovil, ali kandidat izpolnjuje pogoje), Sodni svet pa lahko navede, kateremu kandidatu daje prednost in to obrazloži. Merila v zakonu niso podrobneje določena.
Sodni svet ni le organ, namenjen uresničevanju neodvisnosti sodne veje oblasti, temveč je glede na predlagalno funkcijo tudi organ, ki usmerja kadrovsko politiko pri zasedanju tako sodniških mest kot mest predsednikov sodišč. Zato Sodni svet v primeru, kadar se na razpis prijavi zgolj en sam kandidat, ki izpolnjuje pogoje, tega ni dolžan predlagati ministru v imenovanje, če oceni, da kandidat kljub izpolnjevanju formalnih pogojev ni ustrezen za opravljanje funkcije predsednika sodišča. V nasprotnem primeru bi bila izbirna pravica Sodnega sveta izničena.
V Zakonu o sodniški službi (ZSS), kjer je postopek za izvolitev oziroma imenovanje sodnika podrobneje urejen, je namreč izrecno določeno, da Sodni svet ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje za razpisano sodniško mesto (peti odstavek 18. člena ZSS). Tako je Sodnemu svetu kot predlagatelju kandidata(ov) za predsednika sodišča pridržana vsebinska izbira med kandidati. Minister namreč lahko imenuje za predsednika le kandidata, ki ga predlaga Sodni svet. S tem je vzpostavljeno ustavno skladno ravnovesje, ki preprečuje prekomeren vpliv izvršilne veje oblasti na imenovanje predsednikov sodišč.
Minister ima pravico, da med enim ali več kandidati, ki jih predlaga v imenovanje Sodni svet, izbere enega izmed njih ali da ne imenuje nobenega izmed predlaganih kandidatov. Odgovorno ravnanje ministra pri izvrševanju te pravice predpostavlja, da v primeru, kadar na mesto predsednika ne imenuje nobenega izmed kandidatov, za katere Sodni svet ocenjuje, da so strokovno usposobljeni opravljati funkcijo predsednika sodišča, pojasni razloge za svojo odločitev. Le na ta način lahko izkaže, da so ga pri odločitvi za neimenovanje predlaganega(ih) kandidata(ov) vodili razlogi v javnem interesu.
Odklonilno ločeno mnenje je podal ustavni sodnik dr. Zvonko Fišer, ki meni, da ureditev, ki povzroča pat pozicijo, ne more biti v skladu z Ustavo. Checks and balances (Institut zavor in ravnovesij) so pomembna demokratična pridobitev, medsebojne blokade pa motnja, ki ni sprejemljiva.
Pripravila: Helena Brlan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
