V skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), se začne davčna izvršba z izdajo sklepa davčnega organa o davčni izvršbi. Stroške davčne izvršbe nosi dolžnik.
Izvršilni naslovi za začetek davčne izvršbe pa so:
1. odločba o odmeri davka,
2. obračun davka, ki postane postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po obračunu davka, ki je predpisan z zakonom,
3. tuja odločba, ali drug ustrezen akt, ki ima naravo izvršilnega naslova in ga davčni organ prejme v izvršbo,
4. sklep davčnega organa,
5. plačilni nalog,
6. odločba o prekršku,
7. sodba ali sklep sodišča, izdana v zadevah prekrškov,
8. seznam izvršilnih naslovov, v katerem je za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej, ko davčni organ izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti in je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti, oziroma predlagatelj izvršbe.
Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, kot tudi vse vrste posojil in predplačil, ki jih dolžnik prejme od tretjih oseb in če je znesek neplačanega davka višji od 10 eurov.
Pri tem lahko davčni organ zahteva, da v določenem roku dolžnik predloži seznam svojega premoženja skupaj z dokazili o lastninskih in drugih stvarnih pravicah na tem premoženju, ki zajema:
celotno premoženje dolžnika, vsa odplačna razpolaganja, s katerimi je dolžnik v letu ali po letu, v katerem je nastala obveznost plačila davka, razpolagal s svojim premoženjem v korist tretjih oseb, oziroma v korist zakonca ali osebe, s katero dolžnik živi v življenjski skupnosti, krvnega sorodnika do vključno četrtega kolena, ali sorodnika v svaštvu do vključno četrtega kolena, vsa neodplačna razpolaganja, razen običajnih priložnostnih daril, nagradnih daril ali daril iz hvaležnosti, če so sorazmerna premoženjskim možnostim dolžnika, izvršena v letu ali po letu, v katerem je nastala obveznost plačila davka.
148. člen ZDavP-2 omogoča davčnemu organu, da v primeru, ko davka ni mogoče izterjati iz premoženja dolžnika – fizične osebe, lahko le-tega izterja: iz premoženja ožjih družinskih članov, ki so to premoženje neodplačno ali po nižji ceni od tržne dobili od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja, s pomočjo rubeža posameznih vrste premoženja v skladu z določbami tega zakona.
Če je dolžnik z namenom, da bi se izognil plačilu davka, odtujil premoženje v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, se tak pravni posel lahko izpodbija pred sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja obligacijska razmerja.
Davčna izvršba pa se lahko tudi zadrži ali odloži, če:
1. je davčni organ ali drug pristojni organ omogočil odlog plačila davčne obveznosti, kjer se davčna izvršba zadrži do poteka odloga plačila,
2. je bila vložena pritožba ali ugovor na izvršbo.
V navedenih posebnih primerih pa se davčna izvršba s sklepom davčnega organa ne izvede ali ustavi, če se ugotovi, da: je davek plačan, davčna izvršba ni dovoljena, se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant, predlagatelj izvršbe ali organ države prosilke v posebnih primerih umakne zahtevo za izvršbo, je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti, je pravica do davčne izvršbe zastarala, davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način.
Pripravila: mag. Mojca Kunšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
