O zadevi
Vsi pritožniki so bili zaposleni pri direktoratu Ministrstva za pravosodje za izvrševanje kazenskih sankcij. V skladu z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij so bili zaposleni omenjenega direktorata na določenih delovnih mestih v zavodih za izvrševanje kazenskih sankcij upravičeni do 30-odstotnega povišanja personalnega koeficienta, relevantnega za višino plač in pridobivanje pravic iz pokojninskega zavarovanja. V skladu z določbo določene vladne uredbe so bili med 1. januarjem 2007 in 14. januarjem 2011 personalni koeficienti pritožnikov in drugih zaposlenih pri omenjenem direktoratu povišani zgolj za deset namesto za 30 odstotkov.
Ustavno sodišče je novembra 2010 presodilo, da je bila omenjena določba uredbe v neskladju z ustavo, od 14. januarja 2011 pa so bili personalni koeficienti zopet povišani za 30 odstotkov. V obdobju od 1. januarja 2007 do 14. januarja 2011 so tako zaposleni omenjenega direktorata prejemali nižjo plačo, kot bi bili upravičeni po zakonu, kar je imelo posledice tudi na višino njihovih starostnih pokojnin.
V letih 2011, 2012 in 2013 so pritožniki tako kot številni njihovi sodelavci vložili tožbene zahtevke za povrnitev škode, ki naj bi jo utrpeli med štiriletnem neustavnem obdobju. Nekateri sodelavci pritožnikov so bili s tožbami uspešni, medtem ko so bili vsi pritožniki neuspešni.
Pritožniki so pred Evropskim sodiščem za človekove pravice zatrjevali, da je zavrnitev njihovih odškodninskih zahtevkov s strani nacionalnih sodišč ob hkratni ugoditvi identičnim zahtevkom drugih tožnikov pomenila kršitev njihovih pravic po prvem odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah v zvezi s 14. členom EKČP, 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in 1. člena Protokola števila 12. k EKČP. ESČP je po drugi strani štelo, da je treba vse pritožbe obravnavati samo po prvem odstavku 6. člena EKČP.
O odločitvah nacionalnih sodišč
Iz ugotovitev ESČP glede dejanskega stanja izhaja, da je bilo najbolj sporno različno obravnavanje tovrstnih odškodninskih zahtevkov med beograjskim višjim oziroma pritožbenim sodiščem na eni strani ter tremi drugimi višjimi oziroma pritožbenimi sodišči na drugi strani. Beograjsko sodišče je v številnih primerih, vključno s primeri pritožnikov, odločilo v škodo tovrstnih zahtevkov, druga srbska pritožbena sodišča pa so v drugih primerih odločila v korist tovrstnih tožbenih zahtevkov.
V enem od primerov, ko ni šlo za pritožnike, se je eno od pritožbenih sodišč v skladu s posebnimi določbami srbskega civilnega prava obrnilo na Vrhovno sodišče s prošnjo za usmeritev oziroma za odločitev v namen poenotenja sodne prakse. Vrhovno sodišče je na podlagi tega 26. septembra 2013 sprejelo odločitev, da bi pritožbeno sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku. Od te odločitve naprej so omenjena tri pritožbena sodišča odločala v korist tovrstnih tožbenih zahtevkov, medtem ko je beograjsko pritožbeno sodišče tudi po tem v določenih primerih zavračalo tovrstne tožbene zahtevke.
Pritožniki so med septembrom 2012 in majem 2014 vložili ustavne pritožbe, ki pa so bile vse v obdobju med oktobrom 2014 in marcem 2015 zavrnjene kot neutemeljene. Pri štirih pritožnikih je ESČP ocenilo, da se niso pravilno obrnili na Ustavno sodišče oziroma poslužili možnosti ustavne pritožbe, zaradi česar je njihove pritožbe štelo za nesprejemljive (ang. inadmissible), pri vseh ostalih pritožnikih pa je ugotovilo, da so svoje ustavne pritožbe podkrepili vsaj z odločitvijo Vrhovnega sodišča z dne 26. septembra 2013. V njihovih primerih je po besedah ESČP Ustavno sodišče odločilo, da ne bo presojalo relevantnosti te odločitve, bodisi ker je ni štelo kot dokaz neskladne sodne prakse na domačem nivoju bodisi ker je ni štelo kot relevantno za pritožnikove primere.
V zvezi s tem je ESČP zapisalo, da je v skladu z domačim pravom Vrhovno sodišče organ, ki mu je naložena harmonizacija domače sodne prakse, zaradi česar ESČP ni dvomilo, da je odločitev z dne 26. septembra 2013 predstavljala ugotovitev razlik v sodni praksi glede tovrstnih zahtevkov. Nadalje je ESČP ugotovilo, da je Ustavno sodišče v nasprotju z razlogovanjem v primerih pritožnikov januarja 2016 ugotovilo kršitev pravice do poštenega sojenja v drugem primeru z dejanskim stanjem, podobnim pritožnikovim, pri čemer je izhajalo iz odločitve z dne 26. septembra 2013. Med drugim je takrat Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila zaradi nekonsistentne domače sodne prakse glede plačila odškodnin ob zmanjšanju povišanja plač zaposlenim v zavodih za izvrševanje kazenskih sankcij ustavnemu pritožniku kršena pravica do poštenega sojenja. Pred nacionalnimi sodišči je ustavnega pritožnika zastopal isti odvetnik kot ostalih osem pritožnikov.
O navedbah obeh strani v postopku
Pritožniki so zatrjevali, da je bila sodna praksa v navedenem obdobju nekonsistentna oziroma neskladna in da je beograjsko pritožbeno sodišče v letih 2015 in 2016 kljub temu, da je Vrhovno sodišče poskušalo harmonizirati sodno prakso, še naprej zavračalo tovrstne odškodninske zahtevke ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Luka Vlačić: Pravica do poštenega sojenja in neenotna sodna praksa nacionalnih sodišč, ali na portalu Pravna praksa, 2018, št. 30-31Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
