IUS-INFO - V središču - IZ SODNE PRAKSE: Odškodninska odgovornost za samovoljno ravnanje državnega organa
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > V središču > Članek
 

          - +   Preglej komentarje članka *  

V središču

13.9.2018

IZ SODNE PRAKSE: Odškodninska odgovornost za samovoljno ravnanje državnega organa

Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

Tožnik je zahteval povrnitev škode, ki naj bi mu nastala zaradi protipravnega ravnanja Komisije za preprečevanje korupcije (KPK). Tožnik je opravljal delo glavnega inšpektorja za delo na Inšpektoratu Republike Slovenije za delo (IRSD). KPK je v svojih Ugotovitvah in priporočilih zapisala, da obstajajo sumi sistemskih in konkretnih kršitev tožnikovega dolžnostnega ravnanja, povezani s sklepanjem avtorskih in podjemnih pogodb. Tožnik naj ne bi ukrepal v primeru nekaterih nezakonitih odpovedi pogodb o zaposlitvi, za nekatere od delodajalcev s spornimi delovnopravnimi praksami pa naj bi opravljal storitve svetovanja po avtorski in podjemnih pogodbah. Na podlagi teh ugotovitev je bil tožniku vročen sklep Vlade RS o razrešitvi. Tedanji minister za delo je namreč ocenil, da je bilo zaradi obtožb s strani KPK in medijev zaupanje v tožnika tako porušeno, da nadaljnje sodelovanje ni več mogoče. Tožnik je z razrešitvijo soglašal.

Tožnik je KPK očital tudi kršitve postopkovnih pravil iz 13. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), ker je v Ugotovitvah in priporočilih objavila njegove osebne podatke, ker mu ni omogočila, da bi se o njenih očitkih izjavil in ker zato njegove izjave ni posredovala javnosti in njegovemu predstojniku skupaj z Ugotovitvami. Zahteva povračilo škode zaradi zmanjšanja dohodkov po razrešitvi in z razrešitvijo povezanih duševnih bolečin ter okrnitve zdravja.

Tožnik je v upravnem sporu zahteval odpravo spornih Ugotovitev in priporočil, vendar je zaradi stvarne nepristojnosti zadevo prevzelo Okrožno sodišče v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker ni ugotovilo protipravnosti ravnanja KPK, takšno odločitev pa je potrdilo tudi drugostopenjsko sodišče.

Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku ugotavljalo, ali je država po svojem organu oblastno posegla v njegovo zasebno sfero in uveljavlja protipravnost tega posega. S sodbo št. II Ips 327/2016 z dne 21.6.2018 je najprej poudarilo, da je še posebej pomembno, da KPK kot državni organ pri svojem delovanju ravna v skladu z Ustavo in z zakoni.

Postopek, kako naj KPK ravna pri sumu korupcije v konkretnem primeru, je urejen v 13. členu ZIntPK. Po prvem odstavku tega člena lahko na lastno pobudo ali na podlagi prijav o sumih korupcije v konkretnih zadevah oblikuje načelna mnenja do posameznih ravnanj, kar ne pomeni odločanja o odgovornosti udeleženih fizičnih ali pravnih oseb. V skladu z drugim odstavkom tega člena v načelnih mnenjih ne smejo biti navedeni osebni podatki. Osnutek načelnega mnenja pa se pred njegovo javno predstavitvijo pošlje osebi, ki je obravnavana v mnenju z zaprosilom, da v roku 14 delovnih dni odgovori na osnutek mnenja. Komisija obravnava odgovor in če izda načelno mnenje, ga skupaj z odgovorom obravnavane osebe predstavi javnosti brez osebnih podatkov. Prvi odstavek 15. člena ZIntPK pa določa, da mora komisija v svojih postopkih uporabljati zakon, ki ureja splošni upravni postopek.

Vrhovno sodišče je sledilo revizijskim očitkom, da bi morala KPK pri presoji tožnikovega ravnanja postopati po 13. členu ZIntPK, ne glede na poimenovanje zadevnega akta kot »Ugotovitve in priporočila.« Ta akt je namreč po vsebini povrnil načelno mnenje o tožnikovem ravnanju - o sklepanju avtorskih in podjemnih pogodb in opustitvi aktivnosti v določenih primerih domnevno nezakonitih odpovedi pogodb o zaposlitvi. V tem aktu je tako šlo za presojo sumov koruptivnih dejanj v konkretnem primeru, ki jo je KPK začela na podlagi prijave nekaterih odpuščenih javnih uslužbencev. Sodišče je zaključilo, da je zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 13. člena ZIntPK izpolnjen. Sodišče je poudarilo, da naziv akta, ki ga izda KPK, ni pomemben za presojo zakonitosti postopka njegovega sprejema, temveč se upoštevajo njegova narava, oblika in zaključki, kar je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo (npr. v judikatih I Up 200/2013 in I Up 308/2014).

Med pravdnima strankama ni sporno, da KPK ni upoštevala niti ene tožnikove postopkovne pravice iz 13. člena ZIntPK. Objavila je tožnikove podatke, čeprav bi ti morali biti anonimizirani, tožniku pred posredovanjem ugotovitev pristojnemu ministrstvu ni omogočila izjave in posledično te izjave ni posredovala hkrati z ugotovitvami, pri čemer ji je vse troje jasno nalagal 13. člen ZIntPK. Pri tem je povsem nepomembno, ali je sum korupcije dejansko obstajal (tožnik v zvezi s tem zatrjuje, da korupcije oziroma dokazov o njej ni bilo), saj po tedaj veljavnem ZIntPK ni imela pooblastil, da objavi ime in podatke domnevnega kršitelja in odloča o njegovi odgovornosti. V konkretnem primeru gre za samovoljno ravnanje upravnega organa, saj celoten način sprejetja spornih Ugotovitev in priporočil ni imel podlage v zakonu. Sodišče je ugotovilo, da je KPK ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 26. člena Ustave RS, skladno s katerim ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

Sodišče je nadaljevalo, da neglede na to, da je tožnik z razrešitvijo soglašal, ne pomeni, da škoda zaradi izgube dohodka ne more biti posledica toženkinega ravnanja. Že iz ugotovljenega dejstva, da je minister razrešil tožnika neposredno po prejemu Ugotovitev in priporočil, je jasno razvidno, da slednji svoje funkcije glavnega inšpektorja za delo ni zapustil prostovoljno. Vzročne zveze ni pretrgala niti zgolj hipotetična možnost, da bi tožnik lahko ovrgel ugotovitve KPK, če bi ga minister k temu ustrezno pozval. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, namreč izhaja, da so že same objave KPK in s tem v zvezi medijev tako porušile zaupanje ministra v tožnika, da njuno nadaljnje sodelovanje ni bilo več mogoče.

Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji ter z vmesno sodbo odločilo, da se sodbi sodišča prve in druge stopnje spremenita tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, pri čemer bo sodišče prve stopnje moralo določiti o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnji članki

2018

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2017

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2016

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2015

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2014

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2013

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2012

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2011

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2010

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2009

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2008

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2007

December

November

Oktober