Višje sodišče je s sklepom št. V Cpg 333/2018 ugotavljalo, ali je začasna odredba sodišča prve stopnje, s katero so toženi stranki prepovedali vsakršno neupravičeno izkoriščanje zaupnih poslovnih tajnosti tožeče stranke, upravičena.
Tožena stranka je bila namreč kot komercialist zaposlena pri tožeči stranki, kjer je bila v stiku z določenimi poslovnimi skrivnostmi tožeče stranke. Tako naj bi pri svojem nadaljnjem delu tožena stranka v okviru svoje dejavnosti izvrševala protipravna dejanja nelojalne konkurence s tem, da pri nabavljanju, ponujanju in prodajanju blaga neupravičeno izkorišča poslovne tajnosti tožeče stranke, s katerimi se je v času dela pri tožniku seznanila. Hkrati naj bi njena dejanja bila usmerjena v prekinitev poslovnih razmerij med tožečo stranko in njenimi kupci. Ob tem je tožeča stranka trdila, da njeno poslovno skrivnost predstavljajo podatki o kupcih, dobaviteljih in pogoji nabave ter prodaje, s katerimi je bil toženec seznanjen, ko je bil zaposlen pri tožeči stranki na delovnem mestu komercialista. Ti podatki naj bi bili že po svoji naravi predmet poslovnih skrivnosti po 39. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).
V pritožbenem postopku je višje sodiše ugotovilo, da je izrek prepovedi, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje, nedoločen ter posledično neizvršljiv. Izrečena prepoved zajema vsakršno neupravičeno izkoriščanje zaupnih poslovnih tajnosti tožeče stranke, zlasti pa z neupravičenim izkoriščanjem zaupnih poslovnih tajnosti tožeče stranke naslavljati prodajne ponudbe na v predlogu navedene kupce, z njimi vzpostavljati ali biti v kakršnihkoli poslovnih stikih z namenom prodaje oziroma poslovnega sodelovanja v zvezi z izdelki, navedenimi v predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma zamenljivimi izdelki, ki glede na svoje tehnične lastnosti in namen uporabe predstavljajo naštetim izdelkom konkurenčne izdelke.
Čeprav iz trditev v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe izhaja, da naj bi tožena stranka neupravičeno izkoriščala podatke tožeče stranke o kupcih in dobaviteljih, prodajni mreži, cenah, pogojih prodaje, kar bi lahko predstavljalo poslovne skrivnosti in lahko imajo določeno gospodarsko vrednost, pa o tem ni mogoče sklepati zgolj na podlagi narave podatkov na splošno, ampak le na podlagi konkretizacije tovrstnih podatkov in ob izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka 39. člena ZGD-1.
Nadalje je sodišče poudarilo, da so v okviru nelojalne konkurence prepovedana samo tista ravnanja, ki izpolnjujejo pogoje navedene v drugem odstavku 63.a člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1). Nelojalna konkurenca je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim podjetjem. Kot dejanje nelojalne konkurence se po 8. alineji tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 šteje tudi protipravno pridobivanje poslovne tajnosti drugega podjetja ali neupravičeno izkoriščanje zaupne poslovne tajnosti drugega podjetja. Prizadeti udeleženec v prometu blaga ali storitev na trgu lahko s tožbo v pravdnem postopku zahteva prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence.
Tožbeni zahtevek na prepoved nelojalne konkurence mora biti konkretiziran, zgolj prepoved abstraktnega dejanja ni dopustna. Sodišče je poudarilo, da iz abstraktnega opisa podatkov, ki je naveden v izreku izpodbijanega sklepa, ni razvidno konkretno ravnanje, s katerim naj bi tožena stranka kršila konkurenco in ki naj bi ji bilo v bodoče prepovedano. Toženi stranki ni mogoče kar na splošno prepovedati poslovnega sodelovanja in prodaje izdelkov navedenih v izreku izpodbijanega sklepa. V obravnavanem primeru zato ni jasno, v čem se kaže kršitev konkurence, ki narekuje prepoved toženi stranki in katera so tista ravnanja, ki jih mora tožeča stranka opustiti oziroma, ki se jih mora v prihodnosti vzdržati. Po materialnem pravu ne more biti utemeljena vsakršna prepoved vzpostavljanja poslovnih stikov z navedenimi subjekti ter vsakršna prodaja v predlogu navedenih izdelkov oziroma konkurenčnih izdelkov. Sodišče je pritrdilo toženi stranki, da bi taka prepoved predstavljala nedovoljeno omejevanje konkurence.
Višje sodišče je tako zaključilo, da zgolj prepis abstraktne zakonske dikcije »neupravičeno izkoriščanje zaupnih poslovnih tajnosti«, brez konkretizacije vsebine zaupnih poslovnih skrivnosti, ki naj bi jih tožena stranka že kršila in naj bi jih v bodoče več ne kršila, za izrek prepovedi dejanj nelojalne konkurence ne zadošča. Če je predlog za izdajo začasne odredbe pomanjkljiv, ga sodišče zavrne brez pozivanja stranke k dopolnitvi navedb in predlogov.
Zato je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se ugovoru dolžnika ugodi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
