IUS-INFO - V središču - IZ SODNE PRAKSE: Vrednostne sodbe in omejevanje svobode izražanja
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > V središču > Članek
 

          - +   Preglej komentarje članka *  

V središču

8.8.2018

IZ SODNE PRAKSE: Vrednostne sodbe in omejevanje svobode izražanja

V primerih, ko so predmet presoje izjave, ki prispevajo k razpravi v splošnem interesu, je za omejevanje svobode izražanja malo prostora. Omejevanje svobode izražanja izključno zaradi primernosti načina, na katerega je pritožnik izrazil kritiko predhodnega ravnanja tožnika, ni sprejemljivo z vidika ustavnega in konvencijskega varstva svobode izražanja.

Pritožnik, Aleksander (Sašo) Hribar, je leta 2009 v intervjuju, ki je bil povzet v različnih medijih, tedanjega odgovornega urednika razvedrilnega programa na nacionalni televiziji, Petra Radovića, označil za turbo anusa in homo erectusa. Te izjave je podal kot odziv na cenzuro oddaje HRI-BAR, ki jo je pred tem izvedel tožnik, Petar Radović.

Radović je zahteval plačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena, ki naj bi mu jih povzročil pritožnik. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič in je v svoji odločitvi naložilo pritožniku plačilo 2.000 EUR odškodnine. Višje sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo, zato je pritožnik vložil pritožbo na Ustavno sodišče zaradi kršitve pravic iz 22. in 39. člena Ustave.

Ustavno sodišče je z odločbo Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 pritožbi ugodilo, razveljavilo sodbi nižjih sodišč ter samo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine. V svoji odločbi je zaradi kolizije pravic Ustavno sodišče tehtalo med pravico do svobode izražanja mnenj iz prvega odstavka 39. člena Ustave ter pravico do varstva osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena.

Preizkus obravnavane zadeve je obsegal tri vidike. Ustavno sodišče je najprej ugotovilo, da sta nižji sodišči upoštevali izhodišče, da gre za kolizijo dveh človekovih pravic, ki jo je treba razrešiti s pomočjo tehtanja ter ob upoštevanju in vrednotenju okoliščin konkretnega primera odločiti, katera od njiju ima prednost. Sodišči sta svojo presojo gradili na okoliščinah in merilih, ki jih Ustavno sodišče in ESČP štejeta kot odločilne (zlasti prispevek spornih izjav k razpravi v splošnem interesu, kontekst, v katerem so bile izrečene, položaj naslovnika izjav ter njegovo predhodno ravnanje). Ključno pa je bilo vprašanje ali sta sodišči ob tehtanju okoliščin konkretnega primera omenjena merila ustrezno ovrednotili oziroma ali sta jim glede na pomen in težo načel, ki jih varuje posamezna od pravic v koliziji, pripisali ustrezno težo.

Pomembno izhodišče za vrednotenje spornih izjav, ki jih je izrekel pritožnik o tožniku, je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih. Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Ugotovitev žaljivosti presojanih izjav sama po sebi ne zadošča za oceno o njihovi protipravnosti in nedopustnosti, temveč je treba presoditi, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga. Ta je odvisna zlasti od konteksta, v katerem so bile izjave podane. V tem okviru imajo lahko pomembno težo predhodno ravnanje tistega, na katerega se izjave nanašajo, pa tudi narava oziroma značaj izražanja (na primer, ali gre za politično izmenjavo mnenj, satirično izražanje itd.).

Za presojo spornih izjav, ki jih je pritožnik podal v intervjujih za druge medije, je odločilen kontekst, v katerem so bile izrečene. V zvezi s tem je bistvena ugotovitev, da so bile te izjave izzvane s predhodnim ravnanjem tožnika. Ni dvoma, da je dejanje cenzure na javni radioteleviziji dogodek, ki sproži odziv in razpravo v splošnem interesu. Gre za temo v javnem interesu par excellence. Glede na tak pomen je očitno, da dejanje cenzure na nacionalni radioteleviziji tvori zadostno dejansko podlago tudi za zelo ostre in kritične izjave na račun tistega, ki to dejanje izvrši. Naloga odgovornega urednika je, da zagotavlja notranjo avtonomijo novinarjev. Če kdorkoli to avtonomijo krni (bodisi politiki bodisi nadrejeni), imajo novinarji pravico, da javnost na to opozorijo. V tem kontekstu je treba razumeti tudi sporne izjave, ki jih je pritožnik o tožniku izrekel v intervjujih in ki so bile posledica cenzure njegove satirične televizijske oddaje.

Glede na oceno, da je za pritožnikove žaljive izjave obstajala zadostna podlaga v dejstvih, je Ustavno sodišče v nadaljevanju odgovarjalo na vprašanje, ali sme sodišče v primeru, ko obstaja dejanska podlaga za izrečeno kritiko, presojati primernost načina, na katerega je kritika izražena. Sodišči sta namreč kljub ugotovljenemu ravnanju tožnika, ki je izzvalo tudi pritožnikove kritične izjave v intervjujih, ocenili, da je bil način kritike, ki ga je izbral pritožnik, "pretiran, nedopusten".

Pri vrednotenju vsebine oziroma pomena spornih izjav je odločilno razumevanje povprečnega bralca. Pri tem vrednotenju ni mogoče spregledati konteksta, v katerem so sporne izjave izrečene. V obravnavani zadevi sta sodišči izhajali iz objektivnega pomena spornih izrazov, s katerima je pritožnik označil tožnika. Po njuni oceni je povprečni bralec tožnikove izjave gotovo razumel v dobesednem pomenu, torej turbo anus kot vulgarno skovanko v pomenu velike zadnjične odprtine, in ne v pomenu, ki naj bi ga želel izraziti pritožnik, namreč kot okrajšavo za turbo anonimus, to je kot oznako za anonimnega človeka, ki širi turbo kulturo.

Podobno sta sodišči presodili glede izraza homo erectus. Tudi tu naj bi bil splošni pomen te sintagme v tem, da gre za bitje na nižji razvojni stopnji, ne pa nemara za pohvalo nekoga, da je pokončen, da "ima hrbtenico". Vendar se je navedena presoja sodišč, ki se osredotoča zgolj na dobesedni pomen spornih izjav, izkazala kot pretirano ozka oziroma utesnjujoča z vidika pritožnikove pravice do svobode izražanja. Pritožnik je namreč uporabil prispodobe, ki dopuščajo odprto, večpomensko razumevanje. Čim je tako, sodišče kot podlago za oceno o nedopustnosti spornih izjav ne sme upoštevati le tistega od pomenov, ki je najbolj obremenjujoč za čast in dobro ime prizadete osebe.

Ugotovitev (objektivne) žaljivosti spornih izjav sama po sebi ne pomeni, da je pritožnik presegel meje sprejemljive kritike. Zato je Ustavno sodišče odgovarjalo še na vprašanje, ali vzdrži ocena sodišč, da je bil namen pritožnikovih žaljivih izjav v osebni diskreditaciji in sramotitvi tožnika. Zaradi močne vsebinske navezave spornih izjav na predhodno ravnanje tožnika po oceni Ustavnega sodišča ne vzdrži stališče sodišč, da je bila pritožnikova kritika usmerjena ad personam, v sramotitev in osebno diskreditacijo tožnika.

Poleg tega ocena o objektivni žaljivosti spornih izjav (glede na pomen, kot sta ga spornim besednim zvezam pripisali sodišči) ne zadošča za sklep o namerni žalitvi časti in sramotitvi tožnika. Za obstoj slednje je treba izkazati tudi subjektivni namen. Izjavljajočemu mora iti prav za ponižanje prizadete osebe. Ustavno sodišče poudari, da za to ne zadošča ugotovitev, kakšen je objektivno učinek izjave na prizadetega oziroma na siceršnjo publiko, temveč mora biti izkazan omenjeni motiv oziroma nagib izjavljajočega. Ocena sodišč, ki pritožnikov namen zaničevanja izpeljuje iz same žaljive vsebine spornih izjav, se zato izkazuje kot nezadostna za utemeljitev sklepa, da je bil pritožnikov cilj ob izrekanju spornih izjav v blatenju in sramotitvi tožnika.

Pri presoji obravnavane zadeve tudi ne gre zanemariti ironičnega tona, ki prepoznavno zaznamuje javno izražanje pritožnika nasploh in tudi v konkretnem primeru. Tak način izražanja že na prvi pogled odvrača od dobesednega razumevanja pomena izrečenih izjav. Izključeno je, da bi jih povprečni bralec lahko razumel zgolj dobesedno. Sicer očitno pikra izraza, ki ju je pritožnik uporabil za kritiko tožnikovega ravnanja, sta tudi po oceni Višjega sodišča stilsko zaznamovana, obarvana in v primerjavi z običajnejšimi psovkami oziroma žaljivkami precej posebna, izvirna, celo avtorska. Ustavno sodišče poudari, da je treba zato upoštevati, da je pritožnik javna osebnost s prepoznavnim stilom izražanja, ki ga splošna javnost pozna in dojema kot takega ter da je glede na kontekst, v katerem so bile podane sporne izjave, povprečni bralec lahko zaznal, v zvezi s čim so bile sporne izjave podane.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče ocenilo, da je poseg sodišč v pritožnikovo pravico do svobode izražanja prekomeren, ker ni utemeljen z upoštevnimi in zadostnimi razlogi. Izpodbijani sodbi torej kršita pritožnikovo pravico iz prvega odstavka 39. člena Ustave, zato ju je Ustavno sodišče razveljavilo.

Pripravila: Vanja Bobaš

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnji članki

2018

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2017

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2016

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2015

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2014

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2013

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2012

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2011

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2010

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2009

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2008

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2007

December

November

Oktober