IUS-INFO - V središču - Sodišče EU: Odgovornost za zamudo letala
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > V središču > Članek
 

          - +   Preglej komentarje članka *  

V središču

9.7.2018

Sodišče EU: Odgovornost za zamudo letala

Za zamudo letala je odgovorno tisto podjetje, ki ima operativno odgovornost v zvezi z letom (sprejme odločitev za izvedbo leta, vključno z določitvijo njegove poti), čeprav let izvaja drugi pogodbenik.

Wolfgang Wirth in drugi potniki so pri letalski družbi TUIFly rezervirali let iz Hamburga v Cancun. Za izvedbo tega leta je družba TUIFly uporabila letalo in posadko, ki ju je zakupila od druge letalske družbe. Na potrdilu o rezervaciji je bilo navedeno, da je rezervacije izdala družba TUIFly, let pa »opravlja« družba Thomson Airways. Družba TUIFly GmbH je v skladu s pogodbo o zakupu zrakoplova s posadko (wet lease) pri družbi Thomson Airways zakupila letalo in njegovo posadko za določeno število letov. V skladu s to pogodbo je družba TUIFly odgovorna za zemeljsko oskrbo, vključno z oskrbo potnikov, dobrobit potnikov ob vsakem času, ravnanje s tovorom, varnost potnikov in prtljage, zagotavljanje storitev med letom itd.

Ker je pri letu, ki ga je rezerviral g. Wirth in drugi, prišlo do velike zamude, so tožeče stranke od družbe Thomson Airways zahtevale plačilo odškodnine, ki jim je bila po njihovi oceni dolgovana v skladu s členoma 5 in 7 Uredbe št. 261/2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov. Thomson Airways je zavrnila izplačilo te odškodnine z obrazložitvijo, da ni dejanski letalski prevoznik. V pritožbenem postopku se je deželno sodišče v Hamburgu obrnilo na Sodišče Evropskih skupnosti s predhodnim vprašanjem, kdo je skladno z Uredbo št. 261/2004 dejanski letalski prevoznik.

Sodišče Evropskih skupnosti je s sodbo št. C-532/17 ugotavljalo, ali je dejanski prevoznik tisti, ki drugemu da v zakup letalo s posadko, ali tisti, ki zagotavlja let.

Skladno z 2. členom Uredbe št. 261/2004 se pojem »dejanski letalski prevoznik« razume tako, da se nanaša na »letalskega prevoznika, ki opravi ali namerava opraviti let na podlagi pogodbe s potnikom ali v imenu druge, pravne ali fizične osebe, ki ima s tem potnikom sklenjeno pogodbo«. Uredba torej določa dva kumulativna pogoja za to, da je mogoče letalskega prevoznika opredeliti kot dejanskega letalskega prevoznika. Ta pogoja se nanašata po eni strani na izvedbo leta in po drugi strani na obstoj pogodbe, sklenjene s potnikom.

Prvi pogoj v ospredje postavlja pojem »let«, ki se razume kot »en letalski prevoz, ki je tako na neki način ,enota‘ tega prevoza, ki ga izvede letalski prevoznik, ki določi svojo pot«. Dejanski letalski prevoznik je tako tisti prevoznik, ki v okviru svoje dejavnosti prevoza potnikov sprejme odločitev za izvedbo konkretnega leta, vključno z določitvijo njegove poti, in s tem za ustvarjenje ponudbe zračnega prevoza za zadevne osebe. Sprejetje take odločitve namreč pomeni, da ta letalski prevoznik prevzame odgovornost za izvedbo navedenega leta, kar med drugim vključuje morebitne odpovedi leta ali velike zamude ob prihodu.

Ob tem je sodišče poudarilo, da je družba Thomson Airways zgolj dala v zakup letalo in posadko, s katerima se je izvedel let v postopku v glavni stvari, in da je o določitvi poti in izvedbi tega leta odločila družba TUIFly. Glede na prvi pogoj v zvezi z odgovornostjo za izvedbo leta, brez da bi bilo treba preučiti drugi kumulativni pogoj, izhaja, da družbe Thomson Airways ni mogoče šteti za »dejanskega letalskega prevoznika«.

Sodišče je poudarilo, da je taka rešitev potrjena s ciljem zagotavljanja visoke ravni varstva potnikov, navedenim v uvodni izjavi 1 Uredbe št. 261/2004, saj je z njo mogoče zagotoviti, da bo potnikom, ki potujejo, izplačana odškodnina ali nudena oskrba, ne da bi bilo treba upoštevati dogovore, ki jih je letalski prevoznik, ki je sprejel odločitev o izvedbi zadevnega leta, sklenil z drugim letalskim prevoznikom za dejansko zagotovitev tega leta. Navedena rešitev je poleg tega v skladu z načelom iz 7. uvodne izjave uredbe, v skladu s katero bi moral za zagotovitev učinkovite uporabe te uredbe iz nje izhajajoče obveznosti prevzeti dejanski letalski prevoznik, ne glede na to, ali je lastnik zrakoplova ali pa je ta predmet pogodbe o zakupu zrakoplova s posadko. Ob tem je sodišče dodalo, da čeprav je bilo na potrdilu o rezervaciji, izdanem tožečim strankam, navedeno, da let opravi letalski prevoznik, ki je dal v zakup letalo in posadko, to ne more vplivati na opredelitev »dejanskega letalskega prevoznika«.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnji članki

2018

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2017

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2016

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2015

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2014

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2013

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2012

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2011

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2010

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2009

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2008

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2007

December

November

Oktober