Tožnik je s toženko marca 2008 sklenil pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu. Kredit je znašal 79.000,00 CHF z dobo vračanja 240 mesecev, pri čemer je bilo dogovorjeno vračilo kredita v CHF. Kredit je bil dan za nakup stanovanja, na katerem je bila v zavarovanje kredita ustanovljena hipoteka. Kasneje je vrednost CHF v primerjavi z vrednostjo EUR precej narasla, kar je pomenilo, da se je kreditna obremenitev za tožnika povečala. Tožnik je v predmetnem postopku primarno zahteval, naj se ugotovi, da so kreditna pogodba, sporazum o zavarovanju denarne terjatve in pogodba o zastavi nepremičnine nični; da je vknjižba hipoteke neveljavna; s podrednim zahtevkom je zahteval razvezo teh pogodb.
Tožnik je ničnost kreditne pogobe uveljavljal iz več razlogov: ker naj bi sklenitev kredita v tuji valuti nasprotovala prisilnim predpisom Republike Slovenije; ker naj ne bi imela dopustne podlage, saj naj toženka z njo ni prevzela realnih tveganj; ker naj bi šlo za oderuško pogodbe ter ker toženka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče s sklepom št. II Ips 201/2017 z dne 7. maja 2018 potrdilo pravilnost odločitve nižjih sodišč glede nekaterih navedb. Tako se je strinjalo z nižjima sodiščema, da sklenitev kredita v tuji valuti ni bila v nasprotju s prisilnimi predpisi. Ker je zakonodajalec predpisal pravila pri sklepanju kreditnih pogodb, pri katerih je obračun povezan z uporabo tuje valute, ni mogoče šteti, da je kreditna pogodba v tuji valuti v nasprotju s predpisi, hkrati pa tudi Zakon o potrošniških kreditih (ZpotK) sklenitve kreditne pogodbe v tuji valuti ni prepovedoval.
Vrhovno sodišče je prav tako potrdilo, da je bil namen kreditne pogodbe pridobitev kredita v tuji valuti, takšna pogodbena podlaga pa ni nedopustna. Sledilo je tudi ugotovitvam nižjih sodišč, da v predmetni zadevi ne gre za oderuško pogodbo. Izkazani niso ne subjektivni ne objektivni elementi oderuštva (119. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Med dajatvami ene in druge stranke ob sklenitvi pogodbe ni obstajalo očitno nesorazmerje, niti ni toženka izkoristila tožnikove stiske, težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti.
Vrhovno sodišče pa je različno kot prvo in drugo stopenjsko sodišče presojalo pojasnilno dolžnost toženke. Nižji sodišči sta šteli, da je bila banka v razmerju do potrošnika dolžna podati le tista pojasnila, ki so bila izrecno predpisana v zakonu, nista pa upoštevali, da je bila toženka močnejša pogodbena stranka, ki bi potrošnika morala opozoriti na vse relevantne okoliščine posla, ki bi lahko vplivale na uresničitev njegovih interesov, kar izvira že iz načela vestnosti in poštenja ter je povezana z zahtevo, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, pa tudi s prepovedjo nepoštenih pogodbenih pogojev.
Pojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo, temveč je ključna presoja, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno. Bistvena posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti je možnost spremembe mesečne obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ob spremembi menjalnega tečaja. Gre za pomembno odstopanje od običajnega kreditnega razmerja in posledično dodatno tveganje za finančni položaj potrošnika v času trajanja kreditnega razmerja. Ob precejšnji devalvaciji domače valute se namreč kreditna obremenitev kreditojemalca, preračunana v domačo valuto, lahko bistveno poveča.
Pri presoji, kolikšna je bila pojasnilna obveznost toženke glede tovrstnega kredita, je treba upoštevati, da je pri svetovanju in sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnik pa kot laik, ki posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli ni imel. Profesionalna skrbnost banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe na informirani podlagi, in da ga seznani s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel. Informacije bi morale biti tožniku posredovane na način, da bi lahko v celoti razumel ekonomske učinke spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto. Pri tem ni relevantna le vsebina kreditne pogodbe, temveč tudi morebitne informacije in dodatna pojasnila, ki (ni)so bila tožniku posredovana med pogajanji, vključno z oglasi.
Nižji sodišči bosta morali v ponovljenem postopku pojasnilno dolžnost toženke presojati ne samo iz vidika abstraktne vključitve izjave o prevzemu valutnega tveganja v kreditno pogodbo, temveč, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti tožniku celovito pojasnjeno in ali je toženka tožniku razkrila informacije o bančnem produktu, ki so bile njej znane kot strokovnjakinji na bančnem področju. Revizijsko sodišče poudarja, da je dokazno breme, da je bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena, na toženki in ne na tožniku, izpolnitev pa bo toženka lahko izkazala ne le z vsebino same kreditne pogodbe, temveč z vsemi informacijami in pojasnili, ki so bile tožniku posredovane v oglasih ali med pogajanji.
Šele če bi bilo ob ponovni presoji ugotovljeno, da toženka pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnila, bi bilo treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, v skladu s smernicami, ki jih je za to presojo podalo Sodišče Evropske unije (presoja dobre vere toženke in obstoja morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank). Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila bi namreč vodila do pravne posledice ničnosti tega določila in/ali celotne pogodbe. Nepošteni pogoj pomeni nedovoljeno pogodbeno vsebino, za katero Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) kot lex specialis izrecno določa sankcijo ničnosti.
Če bi se torej izkazalo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti ali da je tožniku dajala zavajajoča zagotovila in pojasnila, in pri tem ravnala v slabi veri, ne bi šlo le za kršitev iz predsklenitvene faze pogodbe, ki na njeno veljavnost ne bi imela vpliva. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa bi se ugotovilo, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki pa ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera toženke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
