Madžarski davčni organ je v davčnem nadzoru ugotovil, da je D. Vámos med letom 2007 in januarjem 2014 opravil preko 770 prodaj elektronskih naprav na dveh spletnih portalih, pri čemer ni bil vpisan v register davčnih zavezancev za DDV in ni prijavil prihodkov iz teh prodaj, ter mu je zato naložil globo. Tekom postopka se je D. Vámos 22. januarja 2014 registriral kot davčni zavezanec za DDV, ter se ob tem odločil za uveljavljanje osebne oprostitve. Ker pa je D. Vámos opravljal prodajo že pred datumom registracije (v obdobju med 1. januarjem 2012 in 31. decembrom 2013 je opravljal prodajo, ki sicer ne presegajo najvišjega praga, ki daje pravico do osebne davčne oprostitve), je davčni organ ugotovil davčni dolg iz naslova DDV ter mu naložilo plačilo nove globe in zamudnih obresti, hkrati pa mu je bila zavrnjena pravica do osebne oprostitve.
Zoper tako odločbo se je D. Vámos pritožil, ki pa jo je oddelek za pritožbe zavrnil. D. Vámos naj bi namreč imel pravico, da se odloči za osebno oprostitev, vendar le ob prijavi začetka opravljanja obdavčljivih dejavnosti. Ker se D. Vámos po mnenju oddelka za pritožbe ni prijavil pri davčni upravi ob začetku opravljanja dejavnosti in se je za osebno oprostitev odločil šele 22. januarja 2014, je bil do osebne oprostitve upravičen šele po tem datumu.
Zoper tako odločitev se je D. Vámos pritožil, upravno in delovno sodišče pa je postopek prekinilo ter Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje predložilo vprašanje, ali je nacionalna ureditev, v skladu s katero lahko davčni organ ob naknadnem davčnem nadzoru izključi možnost davčnega zavezanca, da se odloči za oprostitev, z utemeljitvijo, da ima davčni zavezanec to možnost samo ob prijavi začetka opravljanja obdavčljive dejavnosti, v nasprotju s pravom Unije?
Sodišče Evropske unije je v sodbi v zadevi C-566/16 z dne 17.5.2018 uvodoma spomnilo, da členi od 282 do 292, zlasti člen 287 Direktive Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (Direktiva o DDV) določajo možnost za države članice, da mala podjetja oprostijo plačila DDV. Pri tem ima davčni zavezanec, ki je upravičen do oprostitve DDV, pravico, da se lahko odloči bodisi za splošno ureditev DDV ali za poenostavljene postopke iz člena 281 te direktive.
Sodišče tako ugotavlja, da je ureditev osebne davčne oprostitve, ki je določena v madžarskem pravu, posebna ureditev, na podlagi katere se lahko podjetjem, ki ne presežejo določenega praga prometa, odobri oprostitev plačila DDV. Ta sistem oprostitve pomeni, da davčni zavezanec ni dolžan plačati DDV, nima pravice do odbitka vstopnega DDV in lahko izda samo račun, na katerem ni naveden DDV. Možnost izbire davčne oprostitve se lahko izvaja po prijavi začetka opravljanja dejavnosti, vendar pa lahko učinkuje samo za naprej.
Ker spada obdavčitev malega podjetja med posebne ureditve in ker lahko države članice določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, sodišče poudari, da morajo države članice to pristojnost izvajati v skladu s pravom Unije in njegovimi splošnimi načeli, zlasti v skladu z načelom sorazmernosti ter načeli davčne nevtralnosti in pravne varnosti.
Sodišče ob tem pojasnjuje, da načelo sorazmernosti ne nasprotuje temu, da država članica, ki je izkoristila pravico, da davčnim zavezancem dovoli pravico do izbire posebne ureditve obdavčitve, sprejme zakonodajo, ki pravico do celotnega odbitka vstopnega DDV pogojuje s pridobitvijo predhodnega dovoljenja s strani davčnega organa, ki ne učinkuje retroaktivno.
Glede na načelo davčne nevtralnosti, ki v bistvu izraža splošno načelo enakega obravnavanja, morajo države članice zagotoviti, da ukrepi, ki jih sprejmejo za zagotovitev pravilnega pobiranja DDV in za preprečevanje utaj, ni mogoče uporabiti na način, ki bi ogrozil nevtralnost DDV. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da če bi se davčnim zavezancem omogočila izbira oprostitve po določenem roku, bi se jim podelila neupravičena konkurenčna prednost v škodo gospodarskih subjektov, ki so ustrezno spoštovali postopkovne obveznosti, določene v nacionalni zakonodaji iz postopka v glavni stvari. Ti davčni zavezanci bi namreč lahko naknadno izbrali davčno ureditev, ki se zdi najbolj ugodna zanje, pri čemer bi se lahko zato oprli na dejanske rezultate svoje dejavnosti. Sodišče je poudarilo, da načelo davčne nevtralnosti nasprotuje temu, da so davčni zavezanci, ki so v podobnem položaju in si torej konkurirajo, obravnavani različno z vidika DDV.
Sodišče je zaključilo, da je madžarsko pravo, ki ne priznava oprostitve DDV davčnim zavezancem, ki se za enega od sistemov oprostitve niso odločili hkrati s prijavo začetka opravljanja njihove ekonomske dejavnosti, kljub temu da dobiček od njihove dejavnosti ne presega najvišjega praga za oprostitev za mala podjetja, skladno s pravom Evropske unije.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
