c S

Sodišče EU o obdavčitvi velikih trgovskih centrov

18.05.2018 Sodišče Evropske unije je odločilo, da je poseben davek, ki ga plačujejo le veliki trgovski centri, skladen z zakonodajo Evropske unije, in se ne šteje za državno pomoč tistim trgovskim centrom, ki imajo površino, manjšo od določene za ta davek.

Tri španske avtonomne skupnosti – Katalonija (zadeva C-233/16), Asturia (zadevi C 234/16 in C 235/16) ter Aragon (zadevi C 236/16 in C 237/16) so uvedle regionalne davke na velike trgovske centre, zaradi izravnave prostorskih in okoljskih vplivov, ki bi lahko izhajali iz teh centrov.

ANGED, združenje velikih distribucijskih podjetij na nacionalni ravni, je vložilo več tožb za razglasitev ničnosti takšnih odlokov zaradi njegove nezdružljivosti s svobodo ustanavljanja in s pravom državnih pomoči. Ker sta v postopkih tako vrhovno, kot Ustavno sodišče, zavrnili tožbo, je zoper odločbo sodišča združenje vložilo kasacijsko pritožbo. Vrhovno sodišče se je tako obrnilo na Sodišče Evropske unije s predhodnimi vprašanji glede svobode ustanavljanja, varstva okolja in prostorskega načrtovanjem ter državne pomoči.

Sodišče EU je v sodbah v  zadevah od C-233/16 do C-237/16 v zvezi s svobodo ustanavljanja potrdilo, da so v državi članici gostiteljici državljani druge države članice in družbe iz člena 54 PDEU deležni nacionalne obravnave, tako da je, kar zadeva družbe, prepovedana vsakršna diskriminacije glede na kraj njihovega sedeža. V zvezi s tem so prepovedane ne le očitne diskriminacije na podlagi kraja sedeža družb, ampak tudi vse prikrite oblike diskriminacije, ki z uporabo drugih razlikovalnih meril dejansko povzročijo enak rezultat. Vendar pa sodišče ugotavlja, da v predmetni zadevi sporna zakonodaja določa merilo v zvezi s prodajno površino trgovine, s katerim se ne vzpostavlja nobena neposredna diskriminacija. Kot je ugotovilo sodišče, to merilo prav tako ne postavlja v slabši položaj državljane drugih držav članic ali družbe, ki imajo sedež v drugih državah članicah. Tako je sodišče v zvezi s svobodo ustanavljanja ugotovilo, da je treba člena 49 in 54 PDEU razlagati tako, da ne nasprotujeta davku, ki ga plačujejo veliki trgovski centri.

Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali je davek, kot je ta iz postopka v glavni stvari, s katerim so veliki distribucijski centri obdavčeni glede na njihovo prodajno površino, državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, saj so davka oproščeni tisti centri, katerih prodajna površina je manjša od 2500 m², in tisti, katerih dejavnost je posvečena vrtnarstvu ter prodaji vozil, gradbenega materiala, strojev in industrijskega materiala, in ker za 60 % znižajo davčno osnovo centrov, ki prodajajo pohištvo, sanitarno opremo ter vrata in okna, in centrov za domače mojstre.

Da se nek nacionalni ukrep opredeli kot „državna pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: prvič, ukrep mora biti državen oziroma ukrep iz državnih sredstev. Drugič, ta ukrep mora biti tak, da lahko prizadene trgovino med državami članicami. Tretjič, upravičencu mora zagotoviti selektivno prednost. Četrtič, ukrep mora izkrivljati ali bi lahko izkrivljal konkurenco. V predloženih zadevah je Sodišče EU ugotovilo, da regionalni daven ni državna pomoč, čeprav so ga oproščeni manjši centri ter centri, ki se ukvarjajo s katero od prej naštetih specialnih dejavnosti.

Sodišče je namreč ugotovilo, da je cilj davka prispevati k varstvu okolja in prostorskem načrtovanju. Šlo naj bi namreč za popravo in izravnavo okoljskih in prostorskih posledic dejavnosti teh velikih trgovskih centrov zlasti zaradi povzročenih prometnih tokov, tako da ti prispevajo k financiranju okoljskih akcijskih načrtov in k izboljšanju infrastrukture. Ob tem seveda ni mogoče zanikati, da je okoljski vpliv trgovin v veliki meri odvisen od njihove velikosti. Večja kot je prodajna površina, večji je naval javnosti, kar se odraža s povečanim posegom v okolje. Iz tega izhaja, da je merilo, ki temelji na pragu prodajne površine, kot je uporabljeno v nacionalni zakonodaji iz postopka v glavni stvari, zaradi razlikovanja med podjetji glede na to, ali je njihov okoljski vpliv večji ali manjši, skladno z uresničevanimi cilji.

Je pa sodišče izreklo, da s temi cilji ni skladna oprostitev plačila davka trgovskim centrom, katerih prodajna površina je enaka ali večja od praga 2500 m². Takšna oprostitev se po mnenju Sodišča EU šteje za državno pomoč.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.