Dolžnici je bil sklep o izvrši vročen na naslovu, na katerem ni prebivala. Zaradi tega je dolžnica trdila, da je prišlo do kršitev pravil o vročanju. Kasneje je dolžničin pooblaščenec vpogledal in kopiral del pravdnega spisa, zato je prvostopenjsko sodišče štelo, da je bilo dolžnici pisanje vročeno, ko je bila z njim dejansko seznanjena – z dnem, ko je pooblaščenec vpogledal v spis. V pritožbenem postopku višje sodišče temu stališču ni sledilo ter je zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
Namen vročanja je na eni strani omogočiti naslovljencu, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke, in na drugi strani, da dobi sodišče o prejemu pošiljke zanesljivi dokaz, ki je pogoj za normalno razvijanje postopka. Kršitve predpisov o vročanju učinkujejo, če je bilo stranki zaradi njih kršeno načelo kontradiktornosti. Vendar pa formalnosti pri vročanju niso same sebi namen. Zato ZPP v šestem odstavku 139. člena določa, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel.
Višje sodišče je poudarilo, da že iz gramatikalna razlage določbe šestega odstavka 139. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izhaja, da je možno to določbo uporabiti le v primeru, ko naslovnik pisanje dejansko prejme in ne zadošča zgolj, da se z obstojem pisanja seznani. Dokazni standard je glede na posledico, ki ga ima ta določba za prejemnika pisanja (pisanje se šteje za vročeno) postavljen visoko, in sicer iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-554/10 z dne 15. 12. 2010 izhaja, da se šteje, da je bila vročitev kljub napakam pri formalnosti vročanja opravljena tedaj, ko je gotovo, da je stranka sodno pisanje dejansko prejela. To pomeni, da mora imeti sodišče za prejem pisanja zanesljiv dokaz. Takšen dokaz ni samo vročilnica kot javna listina, kot to zmotno meni dolžnica, ampak je lahko tudi potrdilo o izročitvi fotokopije konkretnega pisanja.
Vendar pa je sodišče prve stopnje štelo, da je bil dolžnici sklep o izvršbi vročen 25. 3. 2015, ko je pooblaščenec dolžnice vpogledal v predmetni spis in tudi pridobil fotokopije listin iz spisa.
Čeprav iz spisovnih podatkov ni razvidno, katere listine spisa so bile pooblaščencu dolžnice izdane, pa iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da je pooblaščenec dolžnice fotokopiral 17 od 27 strani spisa, od katerih so 4 strani predstavljale odredbe ter sta bili 2 strani že vročene stranki. Višje sodišče je poudarilo, da število fotokopiranih listin in obrazloženost ugovora res kaže na verjetnost, da je pooblaščenec dolžnice prejel tudi fotokopijo sklepa o izvršbi, vendar tega ni mogoče zaključiti z gotovostjo. Ker torej niso bila fotokopirana vsa pisanja v spisu in v spisu tudi ni uradnega zaznamka, da bi bile pooblaščencu dolžnice ob vpogledu v spis izročene tudi fotokopije sklepa o izvršbi, kar ne izhaja niti iz vloge dolžnice z dne 11. 5. 2015, je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil dolžnici sklep o izvršbi vročen 25. 3. 2015 in je osemdnevni rok za ugovor potekel dne 2. 4. 2015.
Zato je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnice ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da je dolžnica v vlogi z dne 11. 5. 2015 zahtevala tudi povrnitev stroškov ugovora in odvetniškega zastopanja, o katerih z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
