Kot je v intervjuju ocenila Bergantova, je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, ki letno obravnava tretjino vseh vloženih ovadb v Sloveniji, prevzela v dobri kondiciji, a kadrovsko podhranjeno. "Od 60 sistemiziranih tožilskih mest pri nas dejansko dela le 46 tožilcev. Še večji problem so pogosti odhodi in starostna struktura zaposlenih. Sedem tožilcev izpolnjuje ali pa bo v kratkem izpolnilo pogoje za upokojitev. Imamo več prodornih in ambicioznih mladih tožilcev, ki pa potrebujejo še nekaj časa, da naberejo izkušnje," je opisala Bergantova, ki prav v teh mladih vidi prihodnost ljubljanskega tožilstva.
Na mlade Bergantova računa tudi za obravnavo kaznivih dejanj s področja kibernetskega kriminala, ki bodo v prihodnosti verjetno še pogostejša. "Mladim je kibernetski svet bližji in jih bomo usmerjeno izobraževali, da bodo lahko obravnavali take zadeve," je napovedala.
A sposobne mlade težko zadržijo. Na razpise za mesta na Specializiranem državnem tožilstvu (SDT) je največ prijav prav z ljubljanskega tožilstva.
Doslej je kar 18 ljubljanskih tožilcev odšlo na SDT. Tisti, ki so tja "le" dodeljeni, čeprav že več let, so formalno še zaposleni na ljubljanskem okrožnem tožilstvu. Torej jih ne morejo nadomestiti z novimi tožilci. Z Vrhovnim državnim tožilstvom želi doseči dogovor, da bi bilo na SDT manj dodeljenih in več imenovanih tožilcev. "Če je nekdo dodeljen na SDT za več let, to po mojem mnenju kaže, da se k nam ne bo vrnil in je veliko bolj smiselno takega tožilca imenovati ter tako sprostiti delovno mesto na našem tožilstvu," je prepričana prva ljubljanska tožilka.
Tudi ko nekdo uradno zapusti tožilstvo, pa postopek izbora novega tožilca traja celo do dve leti, je opozorila Bergantova, ki si želi, da bi se ti postopki pospešili.
Nekateri tožilci odhajajo tudi v odvetniške vrste, kjer si predvsem obetajo višje plače, kot jim jih lahko ponudi tožilstvo. Zato Bergantova, da bi zadržala svoje sodelavce, stavi na organizacijske ukrepe za bolj učinkovito delo in dobro klimo, ki tudi po zaslugi njene predhodnice Tamare Gregorčič vlada na ljubljanskem tožilstvu.
Med drugim bi Bergantova posameznega tožilca "vezala" na sodnika, da bi torej tožilec vodil zadeve, ki jih obravnava isti sodnik. Pogosto se namreč dogaja, da dva sodnika na isti dan in uro razpišeta obravnave za različne zadeve istega tožilca. Tako mora v eno od zadev "vskočiti" drugi tožilec, kateremu pa priprava na zadevo, ki je ne pozna, vzame kar nekaj časa.
Kot je pojasnila, se je sistem že izkazal za učinkovitega na okrajnih sodiščih. "S tem smo tožilce v poznavanju zadeve izenačili z obrambo in sodiščem, zato ga bom v prihodnjih mesecih preizkusila še na okrožnem," je napovedala.
Bo pa vztrajala pri vezavi tožilca na njegov obtožni akt pri zahtevnih zadevah. "Tu bom brez izjeme opravičevala odsotnost tožilca v primeru, da ne bo mogel pristopiti na razpisan narok," napoveduje. Prav za zahtevne primere Bergantova razmišlja o rešitvi, da bi ob nosilcu na zadevi delal še en tožilec. Zaveda pa se, da bo pri uresničitvi take rešitve problem predstavljalo omenjeno pomanjkanje tožilcev. Tudi zato zagovarja nujnost popolnitve tožilskih vrst.
Med ukrepi za boljše delo tožilcev Bergantova vidi tudi zagotovitev lastnega strokovnega sodelavca vsakemu tožilcu, tako kot jih imajo sodniki. Ker pa je na ljubljanskem tožilstvu pripad zadev tako velik, strokovni sodelavci, ki so dodeljeni posameznemu tožilcu, temu ne morejo biti v pomoč pri reševanju spisov, saj vodijo lastne zadeve pod mentorstvom in imenom tožilca. Za tožilca torej niso razbremenitev, ampak pravzaprav dodatna obremenitev, saj mora tožilec pregledati še vsako zadevo, ki jo strokovni sodelavec pripravlja pod njim.
Bergantova, ki je v svoji karieri vodila že precej odmevnih primerov, ocenjuje, da so storilci kaznivih dejanj "zelo iznajdljivi, goreče zainteresirani in pripravljeni uporabiti vse načine, metode in sredstva, da ne bi bili kaznovani". "Na drugi strani imate tožilca, ki v pregon storilca ni osebno vpleten, opravlja službo v javnem interesu. Poleg tega smo tožilci in tudi policija vezani na pravila postopka, ki jih ne smemo prekoračiti. Na naši strani prostora za iznajdljivost praktično ni," je izpostavila in dodala, da so kriminalne združbe marsikdaj tudi tehnično bolje opremljene.
Opozorila je še, da je "dokazni standard na sodišču javnega mnenja" zelo drugačen od dokaznega standarda v predkazenskem in kazenskem postopku. "Kot je nekoč dejala generalna državna tožilka Zdenka Cerar, ni vsaka lumparija tudi kaznivo dejanje, ne glede na pričakovanja in percepcijo javnosti. Tudi vsako neetično in nemoralno ravnanje ne izpolnjuje nujno zakonskih znakov kaznivega dejanja," je izpostavila. Presojanje dela tožilcev v javnosti pa je po njenih besedah neka vrsta neformalnega pritiska, ki "gre skupaj s to službo".
V javnosti se občasno kritično ocenjuje tudi ravnanja posameznih pravosodnih funkcionarjev v njihovem zasebnem življenju. Bergantova se strinja, da so tožilci "javni funkcionarji, ne le od 8. do 16. ure, ampak ves čas", zato bi morali skrbeti za ugled funkcije. "Seveda smo tudi tožilci ljudje in tudi tožilec se v prostem času zabava, uporablja družbena omrežja. Nič od tega ni sporno. A vsak funkcionar mora vedeti, kaj lahko objavi, kako se lahko izraža."
Na vprašanje o komentarjih sodnih zadev iz vrst politike pa je Bergantova dejala le, da klicev politike ne pričakuje in si jih ne želi, predvsem pa upa, da takih klicev tudi v preteklosti ni bilo.
Vir: STA, Ljubljana, 08. marca 2018
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
