Ugotovili so tudi, da zaposlitev teh napotenih delavcev ni bila prijavljena pri nosilcu v Belgiji, pristojnemu za pobiranje prispevkov za socialno varnost, saj so imeli ti potrdilo E 101 ali A 1, ki ga je izdal nosilec, ki ga imenuje pristojni bolgarski organ v smislu 11. člena Uredbe Sveta št. 574/72 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe št. 1408/71. Hkrati bolgarska podjetja, ki so delavce napotovala v Belgijo, v Bolgariji niso opravljala nobene pomembne dejavnosti. Šele na podlagi poziva je Absa inšpekciji posredovala povzetek izdanih potrdil E 101 ali A 1, iz katerih je razvidna njihova veljavnost, ter pojasnila, da so različna zadevna bolgarska podjetja v času izdaje navedenih potrdil upravno izpolnjevala pogoje za napotitev.
Belgijski organi so začeli kazenski postopek proti pristojnim v belgijskem podjetju, ker so dopustili ali poskrbeli za to, da so tujci, ki ne smejo dlje kot tri mesece prebivati na ozemlju Belgije oziroma se za stalno naseliti v njej, delali brez delovnega dovoljenja, ter ker nosilcu, ki je pristojen za pobiranje prispevkov za socialno varnost, ob začetku dela teh delavcev niso sporočili zakonsko določenih podatkov ter navedenih delavcev niso prijavili pri belgijskem uradu za socialno varnost.
V pritožbenem postopku se je belgijsko kasacijsko sodišče obrnilo na Sodišče Evropske unije s predhodnim vprašanjem in sicer, ali lahko sodišče druge države članice, ki ni država članica pošiljateljica, potrdilo E 101, ki je bilo izdano na podlagi člena 11(1) Uredbe št. 574/72 razveljavi ali ga ne upošteva, če iz dejanskega stanja, o katerem odloča, izhaja, da je bilo navedeno potrdilo pridobljeno ali se je uveljavljalo na podlagi goljufije?
Sodišče Evropske unije je v sodbi št. C-359/16 Omer Altun in drugi) najprej opozorilo na sodno prakso, v skladu s katero načelo lojalnega sodelovanja zavezuje nosilca izdajatelja, da opravi pravilno presojo upoštevnih dejstev in da zato zagotovi točnost navedb v potrdilu. Ker načelo lojalnega sodelovanja pomeni tudi načelo vzajemnega zaupanja, vzpostavlja potrdilo domnevo o pravilnosti in torej načeloma zavezuje pristojnega nosilca države članice gostiteljice. Pristojni nosilec države članice gostiteljice mora, dokler se potrdilo ne odvzame ali razglasi za neveljavno, upoštevati dejstvo, da za tega delavca že velja zakonodaja socialne varnosti države članice, v kateri ima sedež podjetje, ki ga zaposluje, in ta nosilec za zadevnega delavca torej ne more določiti svojega sistema socialne varnosti.
Sodišče je poudarilo, da morajo vsi nosilci države članice skrbno preizkusiti uporabo svojega sistema socialne varnosti, saj imajo po drugi strani nosilci drugih držav članic pravico pričakovati, da bo nosilec zadevne države članice to obveznost izpolnil. Če pristojni nosilec države članice, v kateri delavec opravlja delo, izrazi dvom glede resničnosti dejstev, na katerih navedeno potrdilo temelji, mora pristojni nosilec države članice, ki je izdal to potrdilo, ponovno razmisliti o utemeljenosti te izdaje in ga po potrebi odvzeti (v tem smislu tudi sodba št. C-620/15). Če se zadevni nosilci ne sporazumejo predvsem glede presoje dejstev posebnega položaja, lahko v skladu s členom 84a Uredbe št. 574/72 zadevo predložijo Upravni komisiji iz člena 80 te uredbe. Če tej komisiji ne uspe uskladiti mnenj pristojnih nosilcev glede zakonodaje, ki se uporablja v tem primeru, lahko država članica, na katere ozemlju zadevni delavec opravlja delo, uvede postopek zaradi neizpolnitve obveznosti v skladu s členom 259 PDEU, v okviru katerega lahko sodišče preuči vprašanje zakonodaje, ki se uporablja za navedene delavce, kot tudi točnost navedb, ki se pojavljajo v potrdilu E 101.
Sodišče je nadaljevalo, da čeprav je izključna pristojnost nosilca izdajatelja, da presodi veljavnost navedenega potrdila, pa takšne odločitve ne smejo pripeljati do tega, da bi lahko posamezniki z goljufijo ali z zlorabo uveljavljali določbe prava Unije. Načelo prepovedi goljufije in zlorabe pravice je splošno načelo prava Unije, ki ga morajo posamezniki spoštovati. Uporabe predpisov Unije namreč ni mogoče razširiti tako, da bi zajemala transakcije, ki se izvedejo z namenom goljufije ali zlorabe ugodnosti, ki jih določa pravo Unije. Pridobitev potrdila E 101 z goljufijo lahko tako izhaja iz prostovoljnega dejanja, kot je napačna predstavitev dejanskega položaja napotenega delavca ali podjetja, ki tega delavca napoti, oziroma iz prostovoljne opustitve, kot je prikrivanje pomembnih informacij zaradi izognitve pogojem uporabe 14. člena Uredbe št. 1408/71.
Ker se je nosilec države članice, v katero so bili delavci napoteni, skladno s predpisani postopki pravilno obrnil na nosilca izdajatelja potrdila E 101 v navedbami, da so bila ta potrdila pridobljena z goljufijo, in ker izdajatelj ni izvedel preizkusa potrdil v razumnem roku, se je belgijski organ pravilno odločil za sodni postopek.
Sodišče Evropske unije je zaključilo, da lahko nacionalno sodišče v okviru postopka, uvedenega zoper osebe, za katere se sumi, da so napotene delavce zaposlile z uporabo goljufivih potrdil, ta potrdila zavrne, če na podlagi navedenih elementov in ob spoštovanju jamstev pravice do poštenega sojenja, ki morajo biti tem osebam dane, ugotovi obstoj take goljufije.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
