Oče se je zoper takšno odločitev pritožil, višje sodišče pa je s sodbo št. IV Cp 2749/2017 z dne 19.12.2017 pritožbi delno ugodilo.
Pritožbeno sodišče je menilo, da je sodišče prve stopnje brez zadostne podlage uporabilo 5. odstavek 106. člena > Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ko je tožencu odvzelo pravico do stikov s sinom. Navedena določba sicer omogoča sodišču, da lahko pravico do stikov odvzame ali omeji, vendar samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki pa niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj.
Sodišče prve stopnje je svojo oceno o tem, da bi bili določeni stiki za otroka breme, oprlo izključno na to, da je oče v tujini in da je v zadnjih dveh letih otroka videl dvakrat. Po mnenju višjega sodišča je takšno sklepanje brez zadostne podlage, saj ni ugotovljeno, kakšen je sicer odnos očeta do otroka in obratno, torej ali denimo otrok očeta pogreša, in kakšen je stik med njima, kadar do njega pride. Višje sodišče je pritrdilo očetu, da je sodišče o psihični obremenitvi stikov za otroka odločilo brez posebnega strokovnega znanja. Slednje sicer ni vedno nujno, zlasti ne takrat, kadar ga v zadostni meri nadomesti mnenje pristojnega centra za socialno delo, pod okriljem katerega delujejo strokovnjaki različnih področij. A v tem konkretnem primeru je celo predlog Centra za socialno delo (iz januarja 2017) takšen, da naj se stiki med otrokom in očetom določijo. Višje sodišče je prav tako potrdilo, da ti stiki niso nujno pogosti, niti ne osebni. Odvzem pravice do stikov pa je hud poseg v roditeljsko pravico in zlasti v pravico otroka, zato te pravice brez zanesljive in konkretne ugotovitve, da so vsakršni stiki v otrokovo škodo, ni dopustno odvzeti.
Višje sodišče nadalje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tudi glede določitve preživnine brez kakršnekoli podlage zaključilo, da lahko toženec zasluži najmanj 1.400 evrov mesečno. Čeprav je toženec pridobitno sposoben in v tem smislu brez omejitev, da torej ima pridobitno zmožnost, sodišče ni ugotavljalo, kakšna ta je. Ker je toženec neznanega prebivališča in se ne udeležuje postopka, je njegovo pridobitno zmožnost tudi nemogoče konkretno ugotoviti. Sodišče je poudarilo, da je v tem primeru treba izhajati iz tega, da je dolžan prispevati za preživljanje otroka v enaki meri kot mati. Glede na obseg ugotovljenih mesečnih potreb otroka v spornem obdobju, ki niti ni izpodbijan, to pomeni, da je treba do meseca julija 2017 določeno mu preživninsko obveznost znižati na 50 odstorkov kritja otrokovih potreb. Te so bile po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča do julija 2017 okoli 383 evrov na mesec, polovica tega je približno 190 evrov. Toženec se torej upravičeno zavzema za drugačno, bolj uravnoteženo porazdelitev preživninskega bremena med oba starša (129. člen ZZZDR). Poudariti je tudi treba, da tožnica ni dokazala, da otroka v tem obdobju ne bi zmogla preživljati z najmanj polovičnim stroškovnim bremenom.
Nadalje sodišče ugotavlja, da je za kasnejše obdobje porazdelitev preživninskega bremena ustrezna, torej polovična. Toženec namreč ni izkazal nobenih okoliščin oziroma razlogov, da bi plačeval manj od polovice, prav tako pa ni nasprotoval ugotovljenih potrebam otroka.
Višje sodišče je na podlagi svojih ugotovitev razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča v delu, ko je le-to tožencu odvzelo pravico do stikov, ter jo vrnilo v ponovno sojenje, ter delno znižalo preživninsko obveznost tožnika. V ostalem delu je sodišče pritožbo zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
