Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je slaščice dejansko dobavila toženki. Na dobavnicah sta se namreč nahajala nečitljiva podpisa prevzemnika blaga oziroma neznanih oseb, prav tako nista bili opremljeni z žigom toženke. Ker je slednja zatrjevala negativna dejstva in sicer, da blaga ni prejela, se je trditveno in dokazno breme prevesilo na stran tožnice, ki bi morala o zatrjevani dobavi navesti dodatne trditve (o tem, katera oseba na njeni strani je izvršila dobavo blaga ter kdo na strani toženke je blago prejel in kdo podpisal dobavnici) in predlagati dodatne dokaze, ki bi izkazovali izročitev blaga toženi stranki. Ker tožeča stranka tega ni naredila, je v svojem dokazovanju propadla.
Tožnica je v pritožbi zatrjevala, da je sodišče povsem nepravilno porazdelilo trditveno in dokazno breme med strankama in postavilo neustrezne dokazne standarde, podpisanim dobavnicam pa povsem brez utemeljenih razlogov odvzelo vsakršno dokazno vrednost, s tem pa storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.
Drži, da bi tožnica, če bi podala dodatne trditve in predlagale substancirane dokaze, gotovo pripomogla k utemeljitvi svojega zahtevka in uveljavitvi načela materialne resnice. Vendar pa izostanek "dodatnih" trditev in "dodatnih" dokazov sodišča ne upravičuje, da ne oceni tistih, ki jih je predložila. Poleg tega je sodišče ves čas postopka dolžno paziti, da je trditveno in dokazno breme med strankama uravnoteženo porazdeljeno. Pozorno mora biti na to, da se pravilo o prevalitvi dokaznega bremena v primeru navajanja negativnih dejstev ne sprevrže v nesorazmerno obremenitev le ene stranke pravdnega postopka. Do tega lahko pride zlasti, če se stranka brani zgolj z zanikovanjem trditev nasprotne stranke in z opozarjanjem na domnevne pomanjkljivosti argumentov in dokazov nasprotne stranke.
V teh primerih je sodišče dolžno uravnovesiti procesni položaj obeh strank tako, da najde pravo mero pri dodatnem obremenjevanju le ene stranke, saj lahko v nasprotnem primeru postavi previsoke dokazne standarde, medtem ko od druge ne zahteva nič. V obravnavanem primeru je bilo predmet dobave razmeroma preprosto in običajno potrošno blago, ki tudi nima večje vrednosti. Izročitev takšnega blaga se praviloma operativno izvaja na nižjih hierarhičnih ravneh v personalni strukturi poslovnega subjekta. V poslovni praksi je splošno veljavno pravilo, da se izročitev blaga dokumentira z izdajo in podpisom dobavnice.
Po mnenju pritožbenega sodišča zato za dokazovanje izročitve takšnega blaga z zadostno mero verjetnosti zadostuje predložitev podpisane dobavnice. Pritožba ima zato prav, da je tožnica s predložitvijo dobavnic izkazala, da je blago pripeljala v prostore toženke in izročila osebi, ki se je tam nahajala. Zahteva, da bi morala tožnica vedeti točne podatke, kdo pri toženki se je tam nahajal ob predaji, je po mnenju pritožbenega sodišča pretirana in predstavlja previsok in nesorazmeren standard. V posledici nedosega tega standarda so bile trditve toženke izenačene z neresničnimi, predloženi dokazi pa z izmišljenimi, za kar pa ni bilo niti najmanjših indicev. Kdo v resnici je prevzel blago ni v dolžnostnem vedenju tožnice, prav tako ne more poznati vseh kupcev svojih slaščic oziroma pri njih zaposlenih delavcev, če gre za pravne osebe.
Trditev toženke, da iz dobavnic ni razvidno, kdo je dobavnice podpisal, je sodišče prve stopnje napačno štelo kot negativno trditev, saj je bilo na toženki dokazno breme, da prevzema blaga ni podpisal nihče od pri njih zaposlenih oziroma od nje pooblaščenih oseb. To bi lahko dokazala tako, da bi po imenu navedla vse osebe, ki so se v njenih prostorih nahajale v času sporne izročitve ter predlagala njihovo zaslišanje v dokaz trditev, da nobena od navedenih ni podpisala dobavnic. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker dobavnic sploh ni dokazno ocenilo oziroma je njihovo dokazno moč povsem razvrednotilo, četudi gre za knjigovodske listine, ki potrjujejo resničnost poslovnih dogodkov, ki jih izkazujejo. Nečitljivi podpisi in neopremljenost z žigom so pri dobavnicah prej pravilo kot izjema.
Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
