(okrožno sodišče, višje sodišče) Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od toženca plačilo preživnine za njeno preživljanje, čemur je sodišče ugodilo in ji prisodilo 50,00 evrov mesečne preživnine. Tožnica je zatrjevala, da ji sredstva ne omogočajo dostojnega preživljanja, saj se je morala umakniti iz skupne hiše. Toženec je bil namreč do nje nasilen, družinsko nasilje pa je botrovalo dejanskemu razpadu skupnosti, četudi sta s tožencem še vedno poročena.
Toženec je v pritožbi opozoril predvsem na dejstvo, da sta s tožnico še vedno v zakonski zvezi, sodišče prve stopnje pa se do te okoliščine ni opredelilo, zato sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Toženec tudi ni zmožen plačevati preživnine, saj prejema minimalno pokojnino, darilo, ki ga je prejel, pa predstavlja njegovo posebno premoženje in je od njega tudi plačal davek. Pritožnik opozarja, da sodišče sploh ni ugotavljalo, ali je skupnost razpadla ali ne, kdaj naj bi do tega prišlo in podobno.
Tožnica je vložila tožbo na podlagi 81.a člena v zvezi s 50. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Slednji določa, da ima zakonec, ki nima sredstev za preživljanje, pa brez svoje krivde ni zaposlen ali je nesposoben za delo, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. V 50. členu ZZZDR pa je določeno, da je v primeru, če zakonca živita ločeno, treba ugotoviti preskrbljenost zakonca, ki zahteva preživnino.
Za zakonca se sicer predpostavlja, da živita skupaj, si medsebojno pomagata in si življenjske stroške delita, v konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da se je tožnica morala izseliti iz skupnega domovanja zaradi nasilja v družini.
Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da je mogoče po 81. členu ZZZDR zahtevati preživnino tudi v primeru razpada življenjske skupnosti zakoncev, ki razveze nista zahtevala (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 944/2007 z dne 12.12.2007), vendar pa morajo pogoji za preživljanje obstajati že v času razveze oziroma razpada zakonske skupnosti in tudi tedaj, ko se preživnina zahteva. Sodišče je očitno zmotno uporabilo materialno pravo, saj zahtevka ni presojalo v okviru 81. člena ZZZDR in posledično ni ugotovilo, da bi skupnost razpadla in kdaj ter ali so pogoji za preživljanje obstajali že v času razpada skupnosti, tudi ne npr. ali je tožba vložena pravočasno (enoletni prekluzivni rok).
Sodišče prve stopnje je očitno dalo težo okoliščini, da sta stranki še vedno zakonca, ki ne živita skupaj in izpodbijano odločitev oprlo na določbo 50. člena ZZZDR, a je ob tem prezrlo pomen te določbe, ki daje pravico do preživljanja v času zakonske zveze, ko gre torej za (kljub npr. ločenemu življenju) za skupnost, ki temelji tudi na medsebojni pomoči in skrbi za drugega. Sodišče prve stopnje ni presodilo, na kateri podlagi bi lahko tožnica zahtevala preživnino oziroma je uporabilo napačno pravno normo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
